Job 7:1–21
7 Ali ni smrtni človek na zemlji na prisilnem delu?+Ali niso njegovi dnevi kakor dnevi najetega delavca?+
2 Kakor suženj hrepeni po senci+in kakor najeti delavec čaka na svoje plačilo.+
3 Tako sem dobil v delež ničvredne mesece,+dodeljene so mi bile noči, polne trpljenja.+
4 Ko se uležem, se sprašujem: ‚Kdaj bom vstal?‘+Vso noč se sitim z nemirom vse do jutranjega svita.
5 Moje telo je prekrito s črvi+ in kepami prahu;+moja koža je skorjasta in razpadajoča.+
6 Moji dnevi so hitrejši+ od tkalskega čolnička,končajo se v brezupu.+
7 Spomni se, da je moje življenje veter,+da moje oko ne bo več videlo dobrega.
8 Oko tistega, ki me zdaj gleda, me ne bo več videlo;tvoje oči bodo uprte vame, toda mene ne bo.+
9 Kakor se oblak razprši in izgine,tako tudi tisti, ki odide v šeól*, ne bo prišel ven.+
10 Ne bo se več vrnil v svojo hišo,njegov kraj ga ne bo več poznal.+
11 Zato ne bom zadrževal svojih ust.Govoril bom v stiski svojega duha,v bridkosti svoje duše bom pripovedoval o svojih skrbeh!+
12 Mar sem morje ali morska pošast,da si postavil stražo+ nad menoj?
13 Ko rečem ‚Moje ležišče me bo tolažilo,postelja mi bo pomagala nositi skrbi‘,
14 me strašiš s sanjamiin me plašiš z videnji,
15 tako da bi si moja duša raje izbrala zadušitev,raje smrt+ kakor te moje kosti.
16 Odpovedujem se življenju;+ ne bi želel živeti na veke.Pusti me, kajti moji dnevi so le dih!+
17 Kaj je smrtni človek,+ da ga vzgajaš,da misliš nanj v svojem srcu,
18 da si vsako jutro pozoren nanjin ga vsak trenutek preizkušaš?+
19 Zakaj ne odmakneš svojega pogleda od mene+in me niti toliko ne pustiš samega, da pogoltnem slino?
20 Če sem se v čem pregrešil, kako lahko s tem škodujem tebi, ki opazuješ ljudi?+Zakaj si me postavil sebi za tarčo in sem ti tako postal breme?
21 Zakaj ne oprostiš mojega prestopka+in ne prezreš moje pregrehe?Kajti zdaj se bom ulegel v prah;+ti me boš iskal, vendar me ne bo.«
Opombe
^ Glej Dodatek 6.
