Luka 14:1–35
14 Ko je nekoč na šabat* šel v hišo nekega farizejskega voditelja na obed,+ so ga pozorno opazovali.+
2 In glej, pred njim se je znašel človek, ki je imel vodenico.
3 Zato je Jezus poznavalce Postave in farizeje vprašal: »Ali je na šabat dovoljeno ozdravljati ali ni?«+
4 Toda oni so molčali. Tedaj je človeka prijel, ga ozdravil in odslovil.
5 Njih pa je vprašal: »Kdo od vas ne bi sina ali bika, če bi mu ta na šabatni dan padel v vodnjak,+ takoj potegnil ven?«+
6 In na to mu niso mogli odgovoriti.+
7 Nato je opazil, kako si povabljeni izbirajo najvidnejša mesta, pa jim je povedal ponazoritev:+
8 »Kadar te kdo povabi na svatbo, se ne namesti na najvidnejše mesto.+ Morda je povabil tudi koga, ki je uglednejši od tebe,
9 in bo ta, ki je povabil tebe in njega, prišel in ti rekel: ‚Odstopi prostor njemu.‘ In tedaj se boš osramočen prestavil na najnižje mesto.+
10 Zato kadar si povabljen, raje pojdi in se namesti na najnižje mesto,+ da ti bo tisti, ki te je povabil, ko bo prišel, rekel: ‚Prijatelj, pomakni se više.‘ Tedaj boš počaščen pred vsemi drugimi gosti.+
11 Kajti vsak, ki se povišuje, bo ponižan in vsak, ki se ponižuje, bo povišan.«+
12 Tistemu, ki ga je povabil, pa je rekel: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev, ne svojih bratov, ne sorodnikov, ne bogatih sosedov. Ti te utegnejo v zameno tudi sami kdaj povabiti in ti tako povrnejo.
13 Zato kadar prirejaš gostijo, raje povabi revne, pohabljene, hrome in slepe,+
14 in srečen boš, ker ti ne bodo mogli z ničimer povrniti. Povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju+ pravičnih.«
15 Ko je to slišal eden od gostov, mu je rekel: »Srečen ta, ki bo jedel kruh v Božjem kraljestvu.«+
16 Jezus pa mu je odvrnil: »Neki človek je priredil veliko večerjo in povabil veliko ljudi.+
17 Nato je ob uri večerje poslal svojega sužnja, naj povabljenim reče: ‚Pridite,+ ker je že vse pripravljeno.‘
18 Oni pa so se vsi začeli opravičevati.+ Prvi mu je rekel: ‚Kupil sem polje, pa si ga moram iti ogledat. Prosim, opraviči me.‘+
19 In drugi je rekel: ‚Kupil sem pet parov goved, pa jih grem preizkusit. Prosim, opraviči me.‘+
20 Spet drugi pa je rekel: ‚Ravnokar sem se oženil,+ zato ne morem priti.‘
21 Tako je suženj prišel in vse to sporočil gospodarju. Ta se je razjezil in sužnju naročil: ‚Hitro pojdi na široke poti in na ulice mesta in pripelji sem revne, pohabljene, slepe in hrome.‘+
22 Čez čas je suženj dejal: ‚Gospodar, to, kar si ukazal, je narejeno in še je prostora.‘
23 Tedaj je gospodar sužnju rekel: ‚Pojdi na ceste+ in ograjene kraje in primoraj ljudi, naj pridejo, da se bo moja hiša napolnila.+
24 Povem vam namreč, da nihče od teh, ki so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje.‘«+
25 Z njim pa so potovale velike množice ljudi. In on se je obrnil ter jim rekel:
26 »Če kdo pride k meni, pa ne sovraži* svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov in sester, da, tudi svoje duše,+ ne more biti moj učenec.+
27 Kdor ne nosi svojega mučilnega kola* in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.+
28 Kdo od vas, na primer, ki hoče sezidati stolp, se prej ne usede in izračuna stroškov,+ da bi videl, ali ima dovolj, da ga dokonča?
29 Sicer bi morda postavil temelj, toda stolpa ne bi mogel dokončati, in vsi, ki bi ga opazovali, bi se mu začeli posmehovati
30 in govoriti: ‚Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‘
31 In kateri kralj, ki gre v vojno proti drugemu kralju, se prej ne usede in se posvetuje, ali se je z deset tisoč vojaki sposoben postaviti po robu temu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoč vojaki?+
32 In če se ni sposoben, bo k onemu drugemu, ko bo še daleč stran, poslal odposlanstvo in prosil za mir.+
33 Tako tudi nihče od vas, ki se ne odpove vsemu svojemu imetju,+ ne more biti moj učenec.
34 Sol je sicer dobra. Vendar če sol postane neslana, kako se ji bo slanost povrnila?+
35 Ni primerna ne za zemljo ne za gnojilo. Ljudje jo vržejo ven. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.«+
