Luka 7:1–50
7 Jezus je potem, ko je pred ljudstvom, ki ga je poslušalo, izrekel vse te besede, prispel v Kafarnáum.+
2 Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega sužnja, ki mu je bil pri srcu.+
3 Ko je stotnik slišal o Jezusu, je k njemu poslal judovske starešine s prošnjo, naj pride in njegovega sužnja ozdravi.
4 Ti, ki so prišli k Jezusu, so ga začeli vneto prositi: »Vreden je, da mu to storiš,
5 ker ima naš narod rad+ in nam je celo zgradil sinagogo.«
6 In Jezus je odšel z njimi. Toda ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik že poslal prijatelje, da mu rečejo: »Gospod, ne trudi se, ker nisem vreden, da prideš pod mojo streho.+
7 Zato se tudi nisem štel za vrednega, da bi prišel k tebi. Toda reci besedo in naj moj služabnik ozdravi.
8 Tudi sam sem namreč pod oblastjo drugih in imam pod seboj vojake. Pa rečem temu ‚Pojdi!‘, in gre, pa drugemu ‚Pridi!‘, in pride, pa svojemu sužnju ‚Naredi to!‘, in naredi.«+
9 Ko je Jezus vse to slišal, se je začudil nad njim. Obrnil se je k množici, ki je šla za njim, in rekel: »Povem vam, tudi v Izraelu nisem našel tolikšne vere.«+
10 In ko so se tisti, ki so bili poslani, vrnili v hišo, so našli sužnja zdravega.+
11 Nedolgo zatem je odpotoval v mesto Náin in z njim tudi njegovi učenci ter velika množica ljudi.
12 Ko pa se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča,+ edinorojenega+ sina matere, ki je bila povrhu tega še vdova. In z njo je bila tudi precejšnja množica ljudi iz mesta.
13 Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila+ in ji je rekel: »Ne joči več.«+
14 Tedaj je pristopil in se dotaknil nosil, in nosači so se ustavili. On pa je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!«+
15 Mrtvi se je usedel in začel govoriti, Jezus pa ga je dal njegovi materi.+
16 Tedaj so se vsi prestrašili+ in so začeli slaviti Boga z besedami »Velik prerok+ je vstal med nami« in »Bog se je ozrl na svoje ljudstvo«.+
17 Ta novica o njem se je razširila po vsej Judeji in po vsej okolici.
18 Janezu pa so njegovi učenci poročali o vsem tem.+
19 Zato je Janez poklical dva od svojih učencev in ju poslal h Gospodu, naj ga vprašata: »Ali si ti Tisti, ki prihaja, ali naj čakamo drugega?«+
20 Ko sta prišla k njemu, sta rekla: »Janez Krstnik naju je poslal k tebi, naj te vprašava ‚Ali si ti Tisti, ki prihaja, ali naj čakamo drugega?‘.«
21 Tisto uro je Jezus mnoge ozdravil nadlog+ in hudih bolezni, jih rešil hudobnih duhov ter mnogim slepim podaril vid.
22 Zato jima je odvrnil: »Pojdita,+ sporočita Janezu, kaj sta videla in slišala: slepi+ zdaj vidijo, hromi hodijo, gobavci se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo in revnim se oznanja+ dobra novica.+
23 In srečen tisti, ki se ne spotakne obme.«+
24 Ko sta Janezova sla odšla, je množici začel govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v pustinjo? Trst, ki ga veter maje?+
25 Kaj ste torej šli gledat? Moža, oblečenega v mehka vrhnja oblačila?+ No, tisti, ki nosijo sijajna oblačila in živijo v razkošju, so v kraljevskih hišah.+
26 Kaj ste torej šli gledat? Preroka?+ Res, povem vam, veliko več kot preroka.+
27 On je ta, o katerem piše: ‚Glej! Pred tvojim obličjem pošiljam svojega sla,+ ki ti bo vnaprej pripravil pot.‘+
28 Povem vam: med temi, ki so se rodili ženam, ni večjega+ od Janeza. Vendar, kdor je najmanjši v Božjem kraljestvu, je večji od njega.«+
29 (Vse ljudstvo in davkarji pa so, ko so to slišali, razglašali, da je Bog pravičen,+ kajti bili so krščeni z Janezovim krstom.+
30 Toda farizeji in poznavalci Postave se niso ozirali na Božji nasvet,+ ki so ga dobili, kajti Janez jih ni krstil.)
31 »S kom naj torej primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni?+
32 Podobni so otrokom, ki sedijo na trgu in kličejo drug drugemu ter govorijo: ‚Igrali smo vam na piščal, pa niste plesali; peli smo vam žalostinke, pa niste jokali.‘+
33 Tako je prišel Janez Krstnik, ki ne je kruha, niti ne pije vina, pa pravite: ‚Demona ima.‘+
34 Sin človekov pa jé in pije, toda vi pravite: ‚Glejte! Požrešnež je in vdan pijači, prijatelj davkarjev in grešnikov!‘+
35 Vseeno pa se modrost+ izkazuje pravična po svojih delih*.«+
36 Eden od farizejev pa je Jezusa prosil, naj z njim obeduje. Šel je torej v farizejevo hišo+ in se namestil za mizo*.
37 In glej, ženska, ki je bila v mestu znana kot grešnica, je izvedela, da Jezus obeduje za mizo v farizejevi hiši. Prinesla je alabastrno+ posodico, v kateri je imela dišeče olje,
38 in vsa v solzah stopila zadaj k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Z lasmi mu jih je brisala in jih nežno poljubljala ter jih mazala z dišečim oljem.
39 Ko je to videl farizej, ki je Jezusa povabil, je sam pri sebi rekel: »Če bi bil res prerok,+ bi vedel, kdo je ta ženska, ki se ga dotika, in kakšna je, namreč da je grešnica.«+
40 Jezus pa se je odzval z besedami: »Simon, nekaj ti moram povedati.« In on mu je rekel: »Učitelj, povej!«
41 »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev,+ drugi pa petdeset.
42 Ko nista imela več ničesar, s čimer bi mu odplačala, je obema velikodušno odpustil.+ Kateri od teh dveh ga bo torej bolj ljubil?«
43 Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« Jezus pa mu je rekel: »Prav si presodil.«
44 Tedaj se je obrnil k ženski in Simonu rekel: »Vidiš to žensko? Prišel sem v tvojo hišo, pa mi nisi dal vode+ za noge. Ta ženska pa mi je s svojimi solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi.
45 Ti me nisi poljubil,+ ta ženska pa mi vse od takrat, ko sem vstopil, ni nehala nežno poljubljati nog.
46 Ti mi glave nisi naoljil,+ ta ženska pa mi je z dišečim oljem namazala noge.
47 Povem ti: njej so grehi odpuščeni,+ čeprav jih je mnogo, ker je mnogo ljubila. Komur pa je malo odpuščeno, malo ljubi.«
48 Nato ji je rekel: »Grehi so ti odpuščeni.«+
49 Tedaj so se začeli tisti, ki so bili z njim za mizo, sami pri sebi spraševati: »Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?«+
50 On pa je ženski rekel: »Tvoja vera te je rešila.+ Pojdi v miru.«+
