Matej 17:1–27
17 Šest dni kasneje je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza ter jih same peljal na visoko goro.+
2 Pred njimi se je spremenil in njegov obraz je zasijal kakor sonce,+ njegova vrhnja oblačila pa so se bleščala kakor luč.+
3 In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in se začela pogovarjati z njim.+
4 Zato je Peter Jezusu rekel: »Gospod, dobro je, da smo tukaj. Če želiš, bom tu postavil tri šotore: enega zate, enega za Mojzesa in enega za Elija.«+
5 Ko je še govoril, glej, jih je zasenčil svetel oblak, in glas iz oblaka je govoril: »To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje.+ Poslušajte ga.«+
6 Ko so pa učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.+
7 Jezus pa je prišel k njim, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite, ne bojte se.«+
8 Ko so dvignili oči, niso videli nikogar drugega razen Jezusa samega.+
9 In ko so se spuščali z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte o tem videnju, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih.«+
10 Učenci pa so ga vprašali: »Zakaj potem pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?«+
11 In Jezus jim je odgovoril: »Elija res prihaja in bo vse obnovil.+
12 Vendar pa vam povem, da je Elija že prišel, in oni ga niso prepoznali, ampak so storili z njim to, kar so hoteli. Tako je tudi Sinu človekovemu namenjeno, da bo trpel po njihovih rokah.«+
13 Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku.+
14 Ko so prišli k množici,+ je k Jezusu pristopil človek, pokleknil pred njim in rekel:
15 »Gospod, usmili se mojega sina. Ima epilepsijo in je bolan, saj pogosto pade v ogenj in velikokrat v vodo.+
16 Privedel sem ga k tvojim učencem, pa ga niso mogli ozdraviti.«+
17 Jezus pa je odgovoril: »O neverni in popačeni rod!+ Kako dolgo bom še moral biti z vami? Kako dolgo vas bom še moral prenašati? Privedite ga k meni.«
18 Tedaj je Jezus demonu zapretil, in ta je odšel iz dečka,+ tako da je bil deček še tisti trenutek zdrav.+
19 Nato so učenci na samem prišli k Jezusu in ga vprašali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?«+
20 Rekel jim je: »Zato, ker imate premalo vere. Resnično vam povem: če imate vere vsaj za gorčično zrno, boste tej gori rekli ‚Od tu se prestavi tja‘, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.«+
21 * ——
22 Ko pa so bili zbrani v Galileji, jim je Jezus rekel: »Sinu človekovemu je namenjeno, da bo izdan ljudem v roke,+
23 in ti ga bodo ubili, tretji dan pa bo obujen.«+ To jih je zelo razžalostilo.+
24 Ko so prišli v Kafarnáum, so k Petru pristopili tisti, ki so pobirali davek dveh drahem*, in vprašali: »Ali vaš učitelj ne plačuje davka dveh drahem?«+
25 Odvrnil je: »Plačuje.« Ko pa je vstopil v hišo, ga je Jezus prehitel in vprašal: »Kaj meniš, Simon? Od koga zemeljski kralji dobivajo pristojbino ali davek na osebo? Od svojih sinov ali od tujcev?«
26 Ko je rekel »Od tujcev«, mu je Jezus rekel: »Torej so sinovi oproščeni davka.
27 Da pa jih ne bomo navajali na spotiko,+ pojdi k jezeru, vrzi trnek in vzemi prvo ribo, ki se ujame. In ko ji boš odprl usta, boš našel stater*. Vzemi ga in jim ga daj zame in zase.«+
Opombe
^ To vrstico je najti v nekaterih prevodih Biblije, vendar pa je izpuščena v Westcottovem in Hortovem grškem besedilu, ki se ujema z najstarejšimi grškimi rokopisi.
^ Dobesedno »dvojne drahme«. To je srebrn grški kovanec za dve drahmi.
^ To je bil srebrn kovanec, enakovreden štirim drahmam.
