Nehemija 5:1–19
5 Med ljudstvom pa je nastalo veliko vpitje;+ možje in žene so godrnjali čez svoje judovske brate.+
2 Nekateri so govorili: »Svoje sinove in svoje hčere dajemo v jamstvo, da bi dobili žito in jedli ter tako ostali pri življenju.«+
3 Drugi so govorili: »Svoja polja, svoje vinograde in svoje hiše dajemo v jamstvo,+ da bi med lakoto dobili žito.«
4 Spet drugi pa so dejali: »Sposodili smo si denar in zastavili svoja polja in svoje vinograde,+ da bi kralju plačali davek.+
5 Naše telo je kakor telo naših bratov+ in naši sinovi so kakor njihovi sinovi. Toda mi dajemo svoje sinove in svoje hčere za sužnje,+ in nekatere naše hčere so že sužnje. Naše roke so nemočne, kajti naša polja in naši vinogradi pripadajo drugim.«
6 Ko sem slišal njihovo vpitje in te besede, sem se zelo razjezil.
7 Skrbno sem razmislil o tem v svojem srcu, potem pa sem dostojanstvenikom in oblastnikom očital+ naslednje: »Od svojih bratov terjate oderuške obresti!«+
Nato sem zaradi njih sklical velik zbor.+
8 In sem jim rekel: »Mi smo svoje judovske brate, ki so bili prodani narodom, odkupovali,+ kolikor je to bilo v naši moči. Ali boste vi zdaj prodajali svoje brate,+ mi pa naj bi jih odkupovali?« Ob tem so umolknili in niso vedeli, kaj bi rekli.+
9 Rekel sem jim še: »To, kar delate, ni dobro.+ Ali naj ne bi hodili v strahu+ pred našim Bogom,+ da nas narodi, naši sovražniki, ne bi sramotili?+
10 Tudi jaz, moji bratje in moji služabniki jim posojamo denar in žito. Toda naj se, prosim, to posojanje na obresti neha.+
11 Prosim, še danes jim vrnite njihova polja,+ vinograde, oljčne nasade in hiše ter stoti del* denarja in žita, mladega vina in olja, kar jemljete od njih kot obresti.«
12 Oni pa so odvrnili: »Vrnili jim bomo+ in ne bomo ničesar zahtevali od njih.+ Storili bomo natanko tako, kakor si rekel.«+ Tedaj sem poklical duhovnike in zaprisegel tiste, ki so bili krivi, naj storijo po tej besedi.+
13 Potem sem iztresel gubo svojega oblačila in dejal: »Tako naj pravi Bog vsakega človeka, ki ne bo izpolnil te besede, iztrese iz njegove hiše in s pridobljene posesti. Tako naj bo iztresen in naj ostane brez vsega.« Tedaj je ves zbor rekel »Amen*!«+ in hvalil Jehova.+ In ljudstvo je začelo delati po tej besedi.+
14 In od dne, ko me je kralj postavil za upravitelja+ v Judovi deželi, od dvajsetega+ leta do dvaintridesetega+ leta kralja Artakserksa,+ to je dvanajst let, nismo ne jaz ne moji bratje uživali živeža, ki pripada upravitelju.+
15 Prejšnji upravitelji, ki so bili pred menoj, so ljudstvo obremenili in so od njega vsak dan jemali štirideset šeklov srebra za kruh in vino. Tudi njihovi služabniki so tlačili ljudstvo.+ Jaz pa nisem ravnal tako,+ ker sem se bal Boga.+
16 Poleg tega sem še sam pomagal+ pri obnovi tega obzidja. Tudi vsi moji služabniki so sodelovali pri delu, vendar si nismo pridobili niti enega polja.+
17 Pri moji mizi je jedlo sto petdeset Judov in oblastnikov, pa tudi tisti, ki so prihajali k nam izmed okoliških narodov.+
18 Vsak dan so zame pripravili enega bika, šest izbranih ovc in ptice, vsakih deset dni pa so prinesli vsakovrstnega vina+ v izobilju. Ob vsem tem nisem zahteval živeža, ki pripada upravitelju, ker je služba to ljudstvo hudo bremenila.
19 »Spominjaj se,+ o moj Bog, meni v dobro+ vsega, kar sem storil za to ljudstvo!«+
Opombe
^ Ali »en odstotek«, ki so ga jemali mesečno.
^ Hebrejska beseda amén pomeni »tako naj bo; seveda«.
