Nehemija 6:1–19
6 Ko so Sanbalát,+ Tobíja,+ Arabec+ Géšem+ in drugi naši sovražniki izvedeli, da sem obnovil obzidje+ in da v njem ni več razpok (čeprav takrat v vratih+ še ni bilo vratnih kril),+
2 sta mi Sanbalát in Géšem takoj poslala sporočilo: »Pridi, da se sestanemo+ v eni od vasi v dolini* Onó.«+ Toda nameravala sta mi storiti húdo.+
3 Zato sem k njima poslal sle,+ da so jima rekli: »Delo, ki ga opravljam,+ je zelo obsežno, zato ne morem priti dol. Zakaj naj bi se delo ustavilo, ko bi ga pustil in šel dol k vama?«+
4 Štirikrat sta mi poslala isto sporočilo, jaz pa sem jima odgovarjal z istimi besedami.
5 Tedaj je Sanbalát+ še petič poslal k meni svojega služabnika z istim sporočilom, z odprtim pismom v roki.
6 V njem je pisalo: »Med narodi se govori, pa tudi Géšem+ pravi tako, da se ti in Judje nameravate upreti+ in da zato gradite obzidje. Govori pa se tudi, da boš ti njihov kralj.+
7 Poleg tega si postavil preroke, da o tebi po vsem Jeruzalemu razglašajo: ‚Juda ima kralja!‘ Za vse to bo izvedel kralj. Zato zdaj pridi, da se posvetujemo.«+
8 Jaz pa sem mu po slih odgovoril: »To, kar govoriš, se ni zgodilo,+ ampak si to izmišljaš v svojem srcu.«+
9 Vsi so nas namreč skušali prestrašiti z besedami: »Njihove roke+ bodo omahnile, tako da delo ne bo dokončano.« »Zdaj pa, o Bog, utrdi moje roke.«+
10 In vstopil sem v hišo Šemajája, ki je bil Delajájev sin in Mehetabélov vnuk, kamor se je zaprl.+ Šemajá mi je rekel: »Sestaniva se+ v hiši pravega Boga, v templju, in zapriva vrata templja,+ ker bodo prišli, da bi te ubili. Ponoči+ bodo prišli, da bi te ubili.«
11 Jaz pa sem dejal: »Ali naj mož, kakršen sem jaz, beži?+ Kako bi lahko kdo, ki je kakor jaz, vstopil v tempelj in ostal živ?+ Ne bom vstopil!«
12 Zato sem vso stvar preiskal in ugotovil, da ga ni poslal Bog,+ ampak je to prerokoval+ zoper mene, ker sta ga najela+ Tobíja in Sanbalát.+
13 Najela+ pa sta ga zato, da bi se jaz prestrašil+ in storil tako, s čimer bi se pregrešil.+ S tem sta me hotela spraviti na slab glas+ in me osramotiti.+
14 »Spominjaj se,+ o moj Bog, vsega, kar sta storila Tobíja+ in Sanbalát, pa tudi prerokinje+ Noádje in drugih prerokov, ki so me neprestano skušali prestrašiti.«
15 Obzidje+ je bilo dokončano petindvajsetega dne meseca elula, v dvainpetdesetih dneh.
16 Ko so vsi naši sovražniki+ izvedeli za to in ko so vsi okoliški narodi to videli, so bili zelo potrti. Spoznali so, da smo to delo opravili, ker nas je podpiral naš Bog.+
17 V tistih dneh so Judovi dostojanstveniki+ pisali številna pisma Tobíju,+ k njim pa so prihajala Tobíjeva pisma.
18 Mnogi v Judu so namreč bili s prisego povezani z njim, saj je bil zet Aráhovega sina+ Šehanjája, njegov sin Jehohanán pa si je za ženo vzel hčer Berehjájevega sina Mešuláma.+
19 Pred menoj so ves čas dobro govorili o njem, moje besede pa so sporočali njemu.+ In Tobíja je pošiljal pisma, da bi me prestrašil.+
Opombe
^ Dobesedno »podolju«.
