Pridigar 12:1–14
12 Spominjaj se svojega Velikega stvarnika+ v dnevih svoje mladosti,+ preden pridejo hudi dnevi+ in se približajo leta, o katerih boš rekel »Niso mi všeč«;+
2 preden potemni svetloba+ sonca, lune in zvezd ter pričnejo prihajati oblaki z obilnim dežjem;
3 ob dnevu, ko se čuvaji hiše+ začnejo tresti, ko se močni možje upognejo,+ ko tiste, ki meljejo,+ nehajo delati, ker jih je malo, in ko tiste, ki gledajo skozi okna,+ vidijo le temo;
4 ko se vrata na ulico zaprejo+ in se stiša zvok mlina, ki melje;+ ko človek začne vstajati ob ptičjem glasu in vse hčere petja zamolklo zvenijo;+
5 ko je človeka strah višine in ga je groza na poti; ko mandljevec cveti+ in se kobilica vleče naokrog ter se kapra razpoči, ker človek odhaja v hišo, v kateri bo dolgo ostal,+ in žalovalci že hodijo po ulici.+
6 Spominjaj se ga, preden se pretrga srebrna vrvica in se razbije zlata posoda,+ preden se razbije vrč pri studencu in zlomi vodno kolo nad vodnjakom.
7 Tedaj se prah vrne v zemljo,+ kakor je bil, duh+ pa se vrne k pravemu Bogu,+ ki ga je dal.+
8 »Ničevost vseh ničevosti!« govori pridigar*.+ »Vse je ničevost!«+
9 Poleg tega, da je bil pridigar moder,+ je tudi prenašal znanje na ljudstvo,+ premišljeval je in temeljito preiskoval,+ da bi uredil mnogo pregovorov.+
10 Pridigar si je prizadeval najti prijetne besede+ in točno zapisati besede resnice.+
11 Besede modrih so kakor ostni+ in tisti, ki se ukvarjajo z zbiranjem modrih izrekov, so kakor zabiti žeblji.+ Vse to prihaja od enega pastirja.+
12 Glede vsega drugega, moj sin, pa si vzemi k srcu naslednje svarilo: pisanju mnogih knjig ni konca in prekomerno ukvarjanje z njimi utruja telo.+
13 Po vsem slišanem sem prišel do naslednjega sklepa: boj se pravega Boga+ in izpolnjuj njegove zapovedi.+ Kajti to je vsa človekova dolžnost.
14 Pravi Bog bo namreč privedel na sodbo vsakršno delo, vse, kar je skrito, da bi videl, ali je dobro ali slabo.+
