Ta izjava drži, čeprav se do danes ni ohranil noben izvirni rokopis Hebrejsko-aramejskih spisov a in Krščanskih grških spisov. Zakaj smo torej lahko tako prepričani, da se svetopisemsko besedilo, ki nam je danes na voljo, zares ujema s tem, kar je pisalo v izvirnih navdihnjenih spisih?

Kar zadeva Hebrejske spise, se del odgovora skriva v staroveškem običaju, ki ga je uvedel Bog – rekel je, da je treba besedilo prepisovati. b Jehova je na primer izraelskim kraljem naročil, naj si lastnoročno prepišejo Zakonik. (5. Mojzesova 17:18) Poleg tega je Levijevce pooblastil, da hranijo Zakonik in ga razlagajo ljudstvu. (5. Mojzesova 31:26; Nehemija 8:7) Po vrnitvi Judov iz pregnanstva v Babilonu je nastala skupina prepisovalcev ali pisarjev (sofrov). (Ezra 7:6, pdč. op.) Ti pisarji so v nadaljnjih letih poskrbeli za številne prepise 39 knjig Hebrejskih spisov.

Pisarji so te knjige skozi stoletja prepisovali z izjemno natančnostjo. V srednjem veku je to tradicijo nadaljevala skupina judovskih pisarjev, imenovanih masoreti. Najstarejši celoten masoretski rokopis je Leningrajski kodeks, ki sega v leto 1008 oziroma 1009 n. št. Sredi 20. stoletja pa so odkrili Mrtvomorske zvitke, med katerimi je bilo kakih 220 rokopisov ali fragmentov svetopisemskega  besedila. Ti rokopisi so več kot tisoč let starejši od Leningrajskega kodeksa. Primerjava Mrtvomorskih zvitkov z Leningrajskim kodeksom je potrdila pomembno dejstvo: čeprav je med besedili najti nekaj razlik, nobena od teh razlik ne vpliva na pomen sporočila.

Kako pa je s 27 knjigami Krščanskih grških spisov? Napisali so jih nekateri apostoli Jezusa Kristusa in nekateri drugi zgodnji učenci. Zgodnji kristjani so posnemali judovske pisarje in te knjige prepisovali. (Kološanom 4:16) Čeprav so si rimski cesar Dioklecijan in drugi prizadevali uničiti vso literaturo zgodnjih kristjanov, se je do našega časa ohranilo na tisoče staroveških fragmentov in rokopisov.

Poleg tega so bili spisi kristjanov prevedeni v druge jezike. Med zgodnjimi prevodi Svetega pisma so prevodi v armenščino, etiopščino, gruzinščino, koptščino, latinščino in sirščino.

Nekateri prepisi staroveških svetopisemskih rokopisov se med seboj ne ujemajo povsem. Kako bi torej lahko ugotovili, kaj je pisalo v izvirnih rokopisih?

To bi lahko ponazorili z naslednjim primerom: Zamislimo si, da učitelj naroči 100 učencem, naj prepišejo poglavje iz neke knjige. Tudi če bi se to poglavje kasneje izgubilo, bi s primerjavo 100 prepisov vseeno lahko ugotovili, kaj je pisalo v izvirnem besedilu. Lahko se zgodi, da bodo učenci pri prepisovanju naredili kakšne napake, toda najverjetneje ne bodo vsi naredili povsem enakih napak. Podobno lahko strokovnjaki s primerjanjem na tisoče fragmentov in prepisov staroveških svetopisemskih knjig, ki so jim na voljo, odkrijejo napake prepisovalcev in ugotovijo, kaj je pisalo v izvirnih rokopisih.

Ali smo lahko res prepričani, da je današnje svetopisemsko besedilo identično temu, kar je pisalo v izvirnih svetopisemskih rokopisih? Glede besedila Hebrejskih spisov je strokovnjak William H. Green rekel: »Z gotovostjo lahko rečemo, da se nobeno drugo staroveško delo ni tako točno ohranilo.« Glede Krščanskih grških spisov oziroma tako imenovane Nove zaveze pa je biblicist F. F. Bruce zapisal: »Dokazov v prid novozaveznim spisom je veliko več kakor dokazov v prid mnogim delom klasičnih avtorjev, in to delom glede katerih nikomur še na misel ne pride, da  bi podvomil o njihovi verodostojnosti.« Dodal je še: »Če bi bila Nova zaveza zbirka posvetnih zapisov, večina ljudi o njeni verodostojnosti ne bi niti malo podvomila.«

Hebrejsko besedilo: Hebrejski del Prevoda novi svet v angleščini (1953–1960) je temeljil na besedilu Biblie Hebraice Rudolfa Kittla. Od takrat sta izšli posodobljeni izdaji hebrejskega besedila, in sicer Biblia Hebraica Stuttgartensia in Biblia Hebraica Quinta, ki že vsebujeta zadnje ugotovitve, do katerih so prišli s preučevanjem Mrtvomorskih zvitkov in drugih staroveških rokopisov. Glavno besedilo teh strokovnih del je vzeto iz Leningrajskega kodeksa, podčrtne opombe pa vsebujejo primerjalno besedilo iz drugih virov, med drugim iz Samarijanskega pentatevha, Mrtvomorskih zvitkov, grške Septuaginte, aramejskih targumov, latinske Vulgate in sirske Pešite. Pri pripravi zdajšnjega revidiranega angleškega Prevoda novi svet se je upoštevalo tako Biblio Hebraico Stuttgartensio kot tudi Biblio Hebraico Quinto.

Grško besedilo: Proti koncu 19. stoletja sta biblicista B. F. Westcott in F. J. A. Hort pripravila znanstvenokritično grško besedilo, ki je bilo po njunem mnenju najbližje izvirnim spisom, pri čemer sta si pomagala s primerjanjem svetopisemskih rokopisov in fragmentov, ki so jima bili na voljo. To besedilo je sredi 20. stoletja uporabil odbor za pripravo Prevoda novi svet kot osnovo svojega prevoda. Uporabil je tudi staroveške papiruse, ki naj bi datirali v drugo in tretje stoletje n. št. Od takrat je na voljo še več papirusov. Poleg tega nekatere znanstvenokritične izdaje grškega besedila, na primer Nestle-Alandova izdaja in izdaja Združenih svetopisemskih družb, vsebujejo najnovejše ugotovitve učenjakov. Nekatere od teh ugotovitev so se upoštevale v tej revidirani izdaji.

Ta znanstvenokritična besedila so odkrila, da so nekatere vrstice iz Krščanskih grških spisov, ki so zapisane v starejših prevodih, kot je King James Version, pravzaprav kasneje dodali prepisovalci in niso bile nikoli del navdihnjenih Svetih spisov. Ker pa je bila delitev besedila na vrstice, ki je danes splošno sprejeta, uvedena že v 16. stoletju, je v večini Svetih pisem, v katerih so sporne vrstice izpuščene, prišlo do lukenj pri zaporedju vrstic. Te vrstice so: Matej 17:21; 18:11; 23:14; Marko 7:16; 9:44, 46; 11:26; 15:28; Luka 17:36; 23:17; Janez 5:4; Apostolska dela 8:37; 15:34; 24:7; 28:29; Rimljanom 16:24. V tej revidirani izdaji so izpuščene vrstice označene s podčrtno opombo.

Kar zadeva dolgi sklep v Marku 16 (vrstice 9–20), kratki sklep v Marku 16 in besedilo v Janezu 7:53–8:11, je očitno, da nobene  od teh vrstic ni bilo v izvirnih rokopisih. Ker verodostojnost teh vrstic ni potrjena, jih ta revidirana izdaja ne vsebuje. c

Nekateri odlomki so bili popravljeni, da bi se ujemali s tem, kar je po mnenju večine biblicistov najbližje temu, kar je pisalo v izvirniku. Na primer, glede na nekatere rokopise se Matej 7:13 glasi: »Vstopite skozi tesna vrata. Široka vrata in prostorna pot namreč vodijo v uničenje.« V prejšnji izdaji Prevoda novi svet v drugem delu vrstice besede »vrata« ni bilo. Toda nadaljnje preučevanje rokopisov je pripeljalo do sklepa, da je bila beseda »vrata« del izvirnega besedila, zato je bila dodana v ta revidirani Prevod novi svet. V prevodu je narejenih še nekaj podobnih izboljšav. Toda te izboljšave so samo manjši popravki, ki ne spremenijo osnovnega sporočila Božje Besede.