Prvo pismo Tesaloničanom 1:1–10
1 Jaz, Pavel, skupaj s Silvánom*+ in Timotejem+ pišem to pismo tesaloniški občini, ki pripada Bogu, Očetu, in Gospodu Jezusu Kristusu.
Naj bosta z vami Božja nezaslužena dobrota in mir.
2 Vsakič, ko vas omenimo v svojih molitvah,+ se Bogu zahvalimo,
3 saj se pred našim Bogom in Očetom nenehno spominjamo, kaj vse delate zaradi vere in ljubezni in kaj vse prenašate zaradi upanja,+ ki ga imate v našega Gospoda Jezusa Kristusa.
4 Bratje, Bog vas ljubi, in vemo, da vas je izbral,
5 saj vam dobre novice nismo oznanili samo z besedami, ampak tudi s svetim duhom in trdnim prepričanjem, kar je na vas močno vplivalo. Sami veste, kako smo ravnali v vaše dobro.
6 In vi ste nas, pa tudi Gospoda, začeli posnemati,+ saj ste kljub mnogim stiskam+ sprejeli Božjo besedo z veseljem, ki prihaja od svetega duha.
7 Tako ste postali zgled vsem verujočim v Makedoniji* in Aháji.
8 Pravzaprav se zaradi vas Jehovova* beseda ni razglasila samo po Makedoniji in Aháji, ampak so za vašo vero v Boga slišali po vseh krajih,+ tako da nam ni treba ničesar govoriti.
9 Ljudje sami pripovedujejo o tem, kako smo prvič prišli k vam in kako ste zavrgli svoje malike+ ter se obrnili k živemu in pravemu Bogu. To ste naredili zato, da bi mu služili*
10 in da bi čakali njegovega Sina, ki prihaja iz nebes+ in katerega je obudil od mrtvih, namreč Jezusa, ki nas bo rešil pred njegovo prihajajočo jezo.+
