Prva Mojzesova knjiga 43:1–34
43 Lakota je deželo hudo pestila.+
2 Zato je Izrael sinovom, ko je zmanjkalo žita, ki so ga prinesli iz Egipta,+ naročil: »Pojdite spet tja in nam kupite nekaj hrane.«
3 Juda pa mu je rekel: »Tisti človek nas je izrecno opozoril, naj mu ne hodimo pred oči, če ne bomo imeli s seboj svojega brata.+
4 Če pustiš, da gre naš brat z nami, bomo šli in ti kupili hrano.
5 Če pa ga ne pustiš, ne bomo šli, saj nam je tisti človek rekel, naj mu ne hodimo pred oči, če ne bomo imeli s seboj svojega brata.«+
6 Izrael+ je vprašal: »Kako ste mi lahko to storili? Zakaj ste mu povedali, da imate še enega brata?«
7 Odgovorili so: »O nas in naših sorodnikih je kar naravnost spraševal: ‚Ali vaš oče še živi? Ali imate še kakega brata?‘ Odgovorili smo mu pač tako, kot je.+ Kako naj bi vedeli, da bo rekel, naj pripeljemo svojega brata?«+
8 Juda je svojega očeta Izraela rotil: »Pusti fanta, naj gre z menoj,+ in nam dovoli oditi na pot, da ne pomremo od lakote+ ne mi, ne ti, ne naši otroci.+
9 Jaz bom jamčil za njegovo varnost.+ Če se mu kaj zgodi, lahko kaznuješ mene. Če ti ga ne pripeljem nazaj in postavim pred tebe, bom do konca življenja nosil krivdo* za to, kar sem ti naredil.
10 Sicer pa, če ne bi tako dolgo čakali, bi do zdaj lahko prišli že dvakrat tja in nazaj.«
11 Njihov oče Izrael jim je rekel: »Če ne gre drugače, naredite naslednje: Napolnite vreče z najboljšimi pridelki dežele in jih nesite tistemu človeku v dar:+ nekaj balzama,+ medu, dišeče smole*,+ smolnatega lubja, pistacij in mandljev.
12 S seboj vzemite dvojno vsoto denarja. Pa tudi denar, ki je bil vrnjen na vrhu vaših vreč,+ nesite nazaj. Mogoče je bila pomota.
13 Vzemite tudi svojega brata in se vrnite k tistemu človeku.
14 Naj vam Vsemogočni Bog pomaga, da se vas tisti človek usmili in izpusti vašega brata, Benjamina pa ne zadrži. Če že moram ostati brez otrok, bom pač ostal brez njih!«+
15 Bratje so torej vzeli darilo, dvojno vsoto denarja in Benjamina, nato pa se odpravili v Egipt ter spet stopili pred Jožefa.+
16 Ko je Jožef videl, da je z njimi Benjamin, je oskrbniku svoje hiše nemudoma naročil: »Pelji te ljudi v hišo, zakolji živali in pripravi kosilo. Opoldne bodo namreč jedli z menoj.«
17 Oskrbnik je takoj naredil, kar mu je bilo naročeno,+ in jih odpeljal v Jožefovo hišo.
18 Ko pa so brate peljali tja, so se ti prestrašili in rekli: »Tja nas peljejo zaradi denarja, ki nam je bil zadnjič vrnjen v vrečah. Zdaj nas bodo napadli, vzeli za sužnje in nam pobrali osle!«+
19 Zato so pristopili k oskrbniku Jožefove hiše in ga pri vhodu v hišo ogovorili.
20 Rekli so mu: »Gospod, oprosti nam! Mi smo enkrat prej že prišli kupit hrano.+
21 Toda ko smo prispeli do prenočišča in razvezali svoje vreče, smo na vrhu vsake našli ves svoj denar.+ In zdaj bi ga radi osebno vrnili.
22 S seboj pa smo prinesli še več denarja, da bi kupili hrano. Res ne vemo, kdo nam je dal denar v vreče.«+
23 Oskrbnik je odgovoril: »Vse je v redu, ne bojte se. Prejel sem vaš denar. Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v vreče.« Potem jim je pripeljal Símeona.+
24 Pospremil jih je v Jožefovo hišo in jim dal vodo, da so si umili noge, ter prinesel krmo za njihove osle.
25 Oni pa so slišali, da opoldne pride Jožef in da bo jedel skupaj z njimi,+ zato so mu pripravili darilo.+
26 Ko je Jožef prišel v hišo, so mu izročili darilo, pokleknili pred njim in se priklonili do tal.+
27 Vprašal jih je, kako jim gre, nato pa dodal: »Kako je vaš ostareli oče, o katerem ste govorili? Ali je še živ?«+
28 Odgovorili so mu: »Tvoj služabnik, naš oče, je dobro. Še je živ.« Nato so se mu še enkrat priklonili.+
29 Ko je zagledal svojega brata Benjamina, sina svoje mame,+ je vprašal: »Ali je to vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili?«+ Benjaminu pa je rekel: »Naj ti bo Bog milosten, moj sin.«
30 Takrat so Jožefa čustva do brata premagala in je bil na tem, da se zjoka, zato je hitro odšel ven. Vstopil je v eno od sob, kjer je bil lahko sam, in ulile so se mu solze.+
31 Ko se je umiril, si je umil obraz, se vrnil in služabnikom naročil: »Postrezite s kosilom.«
32 Postregli so posebej njemu, posebej bratom in posebej Egipčanom, ki so jedli v njegovi hiši. Egipčanom se je namreč zdelo nagnusno jesti skupaj s Hebrejci.+
33 Brate so pred njim posedli po starosti, od prvorojenca glede na njegovo pravico,+ ki jo ima kot prvorojenec, do najmlajšega. Bratje pa so se samo začudeno spogledovali.
34 Jožef jim je pošiljal jedi s svoje mize in Benjaminu je odmerjal petkrat večje porcije kakor vsem drugim.+ Tako so skupaj z njim pili in jedli do sitega.
