Evangelij po Janezu 20:1–31
20 Prvega dne v tednu je Marija Magdalena zgodaj zjutraj, ko je bila še tema, prišla h grobu+ in videla, da je kamen že odstranjen od groba.+
2 Zato je stekla k Simonu Petru in k učencu, ki ga je imel Jezus še posebej rad,+ in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba+ in ne vemo, kam so ga položili.«
3 Peter in ta drugi učenec sta se odpravila proti grobu.
4 Oba sta tekla, toda drugi učenec je tekel hitreje od Petra, zato je h grobu prišel prvi.
5 Sklonil se je, pogledal v grob in v njem zagledal lanene povoje,+ vendar ni vstopil.
6 Nato je pritekel za njim še Simon Peter. Vstopil je v grob in videl lanene povoje, ki so ležali tam.
7 Videl je tudi povoj, ki je bil ovit okoli Jezusove glave, vendar je bil zdaj zvit in je ležal posebej, drugje kot laneni povoji, v katere je bilo zavito Jezusovo telo.
8 Nato je vstopil še učenec, ki je prvi prišel do groba. Ko je vse to videl, je verjel temu, kar jima je bilo povedano.
9 Toda nobeden od njiju še ni razumel odlomka iz Svetih spisov, kjer piše, da mora Jezus vstati od mrtvih.+
10 Zato sta se vrnila domov.
11 Marija pa je stala zunaj, blizu groba, in jokala. Vsa v solzah se je sklonila in pogledala v grob.
12 Zagledala je dva angela+ v belem, da sedita tam, kjer je prej ležalo Jezusovo truplo. Eden je sedel tam, kjer je bila glava, in drugi tam, kjer so bile noge.
13 Angela sta jo vprašala: »Zakaj jokaš?« Odgovorila jima je: »Mojega Gospoda so odnesli, pa ne vem, kam so ga položili.«
14 Ko je to izrekla, se je obrnila in videla, da tam nekdo stoji. Bil je Jezus, vendar ga ni prepoznala.+
15 Jezus jo je vprašal: »Zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, zato mu je rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, da ga bom vzela.«
16 Jezus pa ji je rekel: »Marija!« Obrnila se je in po hebrejsko vzkliknila: »Rabuní!« (Rabuní pomeni »učitelj«.)
17 Jezus ji je rekel: »Ni treba, da se me oklepaš, saj še nisem šel gor k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom+ in jim povej, da odhajam gor k svojemu Očetu+ in vašemu Očetu ter k svojemu Bogu+ in vašemu Bogu.«
18 Marija Magdalena je nato učencem sporočila novico: »Videla sem Gospoda!« Povedala pa jim je tudi vse, kar ji je Jezus rekel.+
19 Proti večeru tistega dne, prvega v tednu, so se učenci zbrali v neki hiši. Iz strahu pred Judi so imeli vrata zaklenjena. Takrat se je med njimi pojavil Jezus in jim rekel: »Mir z vami.«+
20 Ko je to rekel, jim je pokazal roke in tisto stran telesa, kjer je bil preboden.+ Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.+
21 Jezus jim je še enkrat rekel: »Mir z vami.+ Tako kot je Oče mene poslal v svet,+ tudi jaz pošiljam vas.«+
22 Po teh besedah je dihnil vanje in jim rekel: »Prejmite svetega duha.+
23 Če komu grehe odpustite, so mu odpuščeni, če pa jih komu ne odpustite, mu ne bodo odpuščeni.«
24 Toda Tomaž,+ eden od 12 apostolov, ki so mu pravili Dvojček, ni bil z njimi, ko se je pojavil Jezus.
25 Zato so mu drugi učenci povedali: »Videli smo Gospoda!« On pa jim je rekel: »Če na njegovih rokah ne bom videl ran od žebljev, če ne bom v rane potisnil prsta in potipal mesta, kjer je bil preboden,+ ne bom verjel.«
26 Osem dni zatem so bili Jezusovi učenci spet zbrani v hiši in z njimi je bil tudi Tomaž. Čeprav so bila vrata zaklenjena, se je med njimi pojavil Jezus in jim rekel: »Mir z vami.«+
27 Nato je Tomažu rekel: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke ter potipaj mesto, kjer sem bil preboden, in nič več ne dvomi*, ampak veruj.«
28 Tomaž pa je odgovoril: »Moj Gospod in moj Bog!«
29 Jezus mu je rekel: »Ali veruješ zato, ker si me videl? Srečni tisti, ki niso videli, pa vseeno verujejo.«
30 Seveda je Jezus pred učenci naredil še mnogo drugih čudežev, ki v tem zvitku niso napisani.+
31 Ti pa so bili napisani, da bi vi verjeli, da je Jezus res Kristus, Božji Sin, in da bi zaradi te vere v njegovem imenu dobili večno življenje.+
Opombe
^ Dobesedno »ne bodi neveren«.
