Job 17:1–16
17 Moj duh je strt, moji dnevi ugašajo,čaka me grob.+
2 Obkrožajo me posmehljivci,+moje oko mora gledati njihovo uporništvo.
3 O Bog, prosim te, bodi mi za poroka.
Kdo drug bi mi stisnil roko in jamčil zame?+
4 Tem ljudem* si skril preudarnost,+zato jim ne boš dovolil, da zmagajo.
5 Prijateljem ponujajo svoje imetje,njihovim otrokom pa se od lakote dela tema pred očmi.
6 Bog je povzročil, da se mi ljudje posmehujejo*+in mi pljuvajo v obraz.+
7 Od trpljenja mi slabijo oči;+zdaj sem le še senca samega sebe.
8 Pošteni se vsemu temu čudijo,nedolžni se razburjajo zaradi ravnanja hudobnih*.
9 Pravični bo še naprej ravnal pravično+in tisti, ki ima čiste roke, postaja vse močnejši.+
10 Toda vi lahko spet pridete in me začnete napadati,saj do zdaj ni še nihče od vas povedal nič modrega.+
11 Moji dnevi gredo h koncu,+moji načrti in želje mojega srca so se razblinili.+
12 Iz noči delate danin govorite: ‚Zdaj je tema, torej bo kmalu svetloba.‘
13 Še malo bom počakal, pa bo grob* postal moj dom,+v temi si bom postlal posteljo.+
14 Grobu*+ bom zaklical ‚Ti si moj oče‘,črvu pa ‚Moja mama, moja sestra‘.
15 Kje je potem moje upanje?+
Ali kdo vidi kakšno upanje zame?
16 Moje upanje se bo spustilo v grob*,skupaj bova odšla v prah.«+
Opombe
^ Dobesedno »njihovemu srcu«.
^ Ali »da sem ljudstvom v pregovor«.
^ Ali »odpadnikov«.
^ Ali »jami«.
