V Republiki Armeniji lahko Jehovove priče svobodno častijo Boga in brez večjih ovir opravljajo svoje verske dejavnosti. Pravno priznane so bile oktobra 2004.

Do oktobra 2013 je bil za Priče v Armeniji največji izziv to, da ni bila na voljo nobena sprejemljiva oblika nadomestne civilne službe. Armenski program nadomestne civilne službe je namreč potekal pod vojaškim nadzorom in je bil represivne narave. Od leta 1993 je bilo na stotine mladih moških, ki so Priče in ugovorniki vesti vojaški dolžnosti, obsojenih na večletne zaporne kazni in nekateri so jih prestajali v neznosnih razmerah. Armenija je 8. junija 2013 svoj zakon o nadomestni civilni službi končno uskladila z evropskimi standardi. Tako je 23. oktobra 2013 armenska republiška komisija odobrila prve prošnje za nadomestno civilno službo 57 Jehovovim pričam. Ta program se je izkazal za uspešnega, saj Pričam omogoča, da izpolnjujejo svojo državljansko dolžnost, ne da bi ravnale v nasprotju s svojo vestjo.

Kljub temu pomembnemu napredku Jehovove priče doživljajo diskriminacijo. Nekatere mestne občine jim nočejo izdati dovoljenj za gradnjo verskih stavb, cariniki jim nalagajo visoke dajatve na uvoz verske literature in nasprotniki jih obrekujejo po javnih občilih in drugih forumih. Jehovove priče so se v želji, da bi se te stvari rešile, obrnile tako na domača kot mednarodna sodišča.