Irina Zaharčenko in Valida Džebrailova sta 28. januarja 2016, čeprav sta bili izčrpani in slabotni, odločno prestali sojenje na sodišču okrožja Pirallahi v Bakuju. Zaprti v kletki, kakor če bi bili zakrknjeni zločinki, sta prisluhnili sodniku Akramu Gahramanovu, ko je izrekel njuno obsodbo. Razglasil ju je za krivi, ker sta razdeljevali versko literaturo brez državnega dovoljenja, in vsaki naložil globo v višini 7000 manatov (3932 evrov). Ker sta do takrat v zaporu preživeli že 11 mesecev, je sodnik globo odpisal in ju izpustil.

Azerbajdžansko ministrstvo za državno varnost je trdilo, da sta Irina Zaharčenko in Valida Džebrailova, ki sta Jehovovi priči, zagrešili kaznivo dejanje, ko sta sokrajanki v Bakuju ponudili brezplačno svetopisemsko brošuro. Ministrstvo je deset tednov preiskovalo to domnevno kaznivo dejanje in ju v tem času nenehno agresivno zasliševalo. Ko sta se 17. februarja 2015 znova odzvali na poziv ministrstva, sta bili nenapovedano pripeljani na branje obtožnice * in poslani v pripor.

Oblasti so že od začetka s tema ženskama ravnale kot z zločinkama, ki predstavljata »grožnjo za javnost«. Eden od zagovornikov obtoženk je dejal: »Bil sem osupel, s kakšnimi pretiranimi izrazi je preiskovalec opisal ravnanje teh dveh žensk. Trdil je, da sta se skrivoma zarotili in namerno kršili zakon. V resnici pa se je Valida vrnila na pogovor k ženski, ki je prejšnjikrat uživala v svetopisemskih razpravah in je Valido zaprosila za versko literaturo. Ta ženska je Valido in Irino povabila k sebi domov na čaj in od njiju sprejela versko brošuro.«

Ministrstvo za državno varnost je poskrbelo, da sta Valida in Irina 11 mesecev zapora preživeli v osami in ni dovolilo, da ju kdo obišče, da bi se s kom pogovarjali po telefonu ali pa si dopisovali niti da bi imeli Sveto pismo. Uslužbenci ministrstva so ju nenehno izpostavljali psihološkemu pritisku. Bili sta upadli, primanjkovalo jima je spanja in sta bili telesno šibki. Sodišče je zavrnilo vsakršne pritožbe in predloge, da bi ju premestilo v hišni pripor, kjer bi počakali na sojenje.

Ministrstvo je še poslabšalo njune razmere, ko je na zaslišanjih, ki so potekala maja, julija in septembra 2015, od sodišča zahtevalo, naj podaljša njuno bivanje v zaporu. Ko je decembra končno prišlo do sojenja, je sodnik Gahramanov trikrat preložil zaslišanje. Tako sta bili Irina in Valida do 28. januarja 2016, ko je bila na sodišču izrečena obsodba, v zaporu že skoraj celo leto.

Sodni proces je razkril širšo kampanjo ministrstva proti Jehovovim pričam. Uslužbenci ministrstva so zaprosili sodišče, naj pripre ženski, zato da bodo lahko identificirali še druge Priče, ki naj bi sodelovale pri domnevnem kaznivem dejanju. Medtem ko sta bili ženski v zaporu, so uslužbenci nadlegovali Jehovove priče v Bakuju. Kar naprej so jih zasliševali ter izvedli racije v njihovi verski stavbi in njihovih domovih.

Jehovove priče so se v iskanju pravice za Irino in Valido obrnile na mednarodne organe, ki ščitijo človekove pravice. Na Evropsko sodišče za človekove pravice in številne organe Združenih narodov so vložile prošnje za obravnavo. Jehovove priče z vsega sveta so azerbajdžanskim uradnikom poslale na tisoče pisem. Predstavniki Jehovovih prič po svetu so se obrnili na vladne uradnike držav, v katerih živijo, in neposredno azerbajdžanskemu predsedniku poslali prošnje za humanitarno posredovanje.

Delovna skupina ZN za samovoljni pripor je 2. decembra 2015 predstavila svoje mnenje, da je ravnanje azerbajdžanskih oblasti s tema ženskama pomenilo kratenje njunih pravic in versko diskriminacijo. Azerbajdžanske uradnike je pozvala, naj ju izpustijo in jima plačajo odškodnino za krivično priprtje. Dan kasneje je odbor ZN za človekove pravice vlado prosil, naj Irino zaradi pešajočega zdravja premesti v hišni pripor.

Sodnik Gahramanov je med sojenjem od domnevne oškodovanke najprej slišal, da sta ji Irina in Valida dali brošuro. Vendar pa je med zaslišanjem podala zmedeno in protislovno izjavo, ki se ni skladala z njenimi prejšnjimi izjavami. Ni znala pojasniti, kako je bila oškodovana. Sodnik je nato Irini in Validi dal priložnost, da še sami izprašata oškodovanko. Spoštljivo sta opozorili na protislovnosti njenega pričanja in na netočnost njenih trditev. Irina in Valida sta ji obe rekli, da ji odpuščata.

Sodnik je tudi zaslišal dve »priči« domnevnega kaznivega dejanja, in sicer razdeljevanja verske literature brez državnega dovoljenja. Ti priči sta predhodno podpisali izjavo, da sta Irina in Valida storili kaznivo dejanje, vendar pa sta priznali, da izjave sploh nista prebrali. Ko sta bili izprašani, sta tudi priznali, da ne poznata Irine in Valide ter da od njiju nista dobili verske literature. Izjava tretje priče, ki jo je sodnik na glas prebral med sojenjem, je bila prav tako polna protislovij in neskladnosti.

Čeprav so vsi dokazi govorili v prid Irine in Valide, ju je sodnik Gahramanov razglasil za krivi vseh obtožb. Po sojenju je eden od njunih zagovornikov dejal: »Razsodba je absurdna. Delovna skupina ZN za samovoljni pripor je uvidela, da se je ženskama zgodila krivica, in zahtevala njuno izpustitev ter plačilo odškodnine. Toda zdaj, le nekaj tednov kasneje, ju je sodnik označil za krivi.« Irina in Valida razmišljata, ali naj izkoristita svojo pravico do pritožbe na nepravično razsodbo.

Jehovovim pričam po vsem svetu je odleglo, da sta Irina Zaharčenko in Valida Džebrailova izpuščeni iz zapora, da sta v domači oskrbi in da sta deležni potrebnega zdravljenja. Priče so šokirane, da je Azerbajdžan dovolil, da sta bili ti miroljubni in nedolžni ženski žrtev krivic in trpinčenja ter da se je takšno ravnanje upravičilo z njuno obsodbo.

Poleg Prič so tudi številni drugi zaskrbljeni zaradi očitnega in grobega kršenja verske svobode v Azerbajdžanu. Mednarodna skupnost pozorno spremlja, ali bo vlada izboljšala svoj odnos do verskih manjšin. Jehovove priče v Azerbajdžanu še naprej iščejo priložnost za dialog o težavah, ki vplivajo na njihovo bogoslužje, in si prizadevajo najti skupni jezik z vlado.