Jehovove priče so v Indiji prisotne od leta 1905. Svoj urad so odprle leta 1926 v Bombaju (danes Mumbaj) in so bile pravno registrirane leta 1978. Priče uveljavljajo pravice, ki jim jih zagotavlja indijska ustava, tudi pravico do izražanja, prakticiranja in širjenja svojega verskega prepričanja. S pravno zmago na indijskem vrhovnem sodišču v prelomnem sodnem primeru Bijoe Emmanuel proti zvezni državi Kerala so prispevale k zagotavljanju ustavnih svoboščin za vse državljane. V Indiji Priče na splošno lahko svobodno častijo Boga. Toda v nekaterih zveznih državah so zaradi verske nestrpnosti občasno tarča množičnega nasilja in podobnega.

Leta 1977 je vrhovno sodišče naredilo razliko med širjenjem lastne vere in spreobračanjem drugih. Razsodilo je, da nima nihče pravice spreobračati drugih ljudi in da so zakoni proti spreobračanju, ki so jih sprejele nekatere zvezne države, zakoniti. V primerih množičnega nasilja nad Pričami se napadalci pred policijo pogosto sklicujejo ravno na to odločitev sodišča in lažno trdijo, da so zasačili Priče med spreobračanjem. V zveznih državah, v katerih nimajo zakonov proti spreobračanju, nasprotniki obtožujejo Priče bogokletja na podlagi zakona iz kolonialnih časov, ki ga napačno aplicirajo na oznanjevalsko dejavnost Jehovovih prič. Posledica tega je, da je bilo od leta 2002 več kot 150 primerov množičnega nasilja nad Pričami. Krajevne oblasti pogosto še prispevajo k problemom, saj žrtev ne ščitijo, kot bi morale, ali pa proti napadalcem ne sprožijo kazenskega postopka.

Jehovove priče v Indiji hočejo zaščititi svojo pravico do svobodnega izražanja veroizpovedi, zato se še naprej sestajajo z vladnimi predstavniki in se obračajo na sodišča. Pričakujejo, da bodo krajevne oblasti in posamezniki ravnali v skladu z izjavo vrhovnega sodišča v primeru Bijoe: »Tradicija nas uči strpnosti, filozofija nas prav tako uči strpnosti, ustava izvaja strpnost; zato je nikar ne razvodenimo.« Upajo tudi, da bodo njihova prizadevanja prinesla konec množičnemu nasilju nad njimi in večjo versko strpnost.