Za tri otroke v majhnem mestu v zvezni državi Kerala na jugozahodu Indije se je 8. julij 1985 začel kakor vsak drug dan. Vendar je tistega dne ravnateljica šole ukazala, naj otroci v učilnicah pojejo državno himno »Džana Gana Mana«. Vsi so morali vstati in zapeti himno. Toda 15-letni Bijoe ter njegovi mlajši sestri, 13-letna Binu Mol in 10-letna Bindu, pri tem niso želeli sodelovati. Ker so Jehovove priče, jim vest ni dopuščala, da bi zapeli himno, saj so iskreno verjeli, da bi s tem malikovali in bili nezvesti svojemu Bogu, Jehovu.

V. J. Emmanuel, ki je oče otrok, je govoril z ravnateljico in drugimi profesorji, ki so se strinjali, da lahko otroci še naprej obiskujejo šolo, ne da bi upoštevali ta ukaz. Vendar je ta pogovor slišal neki šolski uslužbenec in podal prijavo. To je prišlo na uho članu zakonodajne skupščine, ki je zadevo predložil skupščini, saj je menil, da vedenje teh otrok ni domoljubno. Kmalu zatem je višji šolski inšpektor naročil ravnateljici, naj otroke iz šole izključi, če nočejo peti državne himne. Oče otrok se je zaradi izključitve pritožil šolskemu svetu, ampak brezuspešno. Na višje sodišče v Kerali je vložil pisno prošnjo. Ker je to sodišče razsodilo proti njemu, se je pritožil na indijsko vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče je 11. avgusta 1986 v primeru Bijoe Emmanuel proti zvezni državi Kerala razveljavilo odločitev višjega sodišča v Kerali. Vrhovno sodišče je odločilo, da je bila z izključitvijo otrok zaradi njihovega »verskega prepričanja, od katerega dosledno ne odstopajo,« kršena indijska ustava. Sodnik O. Chinnappa Reddy je rekel: »Nobeno zakonsko določilo [...] nikogar ne zavezuje k petju.« Sodišče je dejalo, da pravica do svobode govora in izražanja zajema tudi pravico do molka ter da posamezniki s tem, da med državno himno stojijo, pokažejo primerno spoštovanje. Šolskemu svetu je še ukazalo, naj prekliče izključitev otrok iz šole.

Sodnik Reddy je dodal, da Jehovove priče »nikjer ne pojejo državne himne, pa najsibo ‚Džana Gana Mana‘ v Indiji, ‚God save the Queen‘ v Veliki Britaniji, ‚The Star-Spangled Banner‘ v Združenih državah in tako dalje. [...] Pri petju ne sodelujejo, ker so iskreno prepričani, da jim vera ne dovoljuje sodelovanja v katerih koli obredih razen v tistih, ki so povezani z molitvami k Jehovu, njihovemu Bogu.«

Primer Bijoe Emmanuel proti zvezni državi Kerala je izredno pomemben zato, ker pokaže, da nikogar ne moreš s pravnimi sredstvi prisiliti, da ne bi bil več zvest svojemu verskemu prepričanju. Sodišče je potrdilo, da temeljne pravice niso absolutne in so podrejene javnemu redu, etiki in zdravju, vendar pa je tudi omejilo moč zvezne države, da bi svojim državljanom postavljala poljubne in nesorazmerne omejitve. Odločitev se je glasila: »Če bi učence silili k petju državne himne, čeprav imajo glede tega iskrene verske zadržke, [...] bi to bilo v očitnem nasprotju s pravicami, ki so zagotovljene s členoma 19(1)(a) in 25(1) [indijske ustave].«

Ta odločitev prav tako ščiti ustavne svoboščine manjšin. Sodišče je še reklo: »Resnični preizkus prave demokracije je ponuditi možnost, da celo najneznatnejša manjšina najde svojo identiteto znotraj državne ustave.« Sodnik Reddy je dodal: »Naši osebni pogledi in odzivi ne igrajo nobene vloge. Če človek kaj iskreno verjame in se svojega prepričanja res drži, ga ščiti 25. člen [ustave].«

O primeru Bijoe Emmanuel proti zvezni državi Kerala se je na veliko pisalo in o njem so razpravljali tudi v parlamentu. Sodba je del učnega načrta na pravnih fakultetah, ko se predava o ustavnem pravu. Pravni in drugi časopisi še vedno poročajo o tem znanem in odmevnem primeru, ki je v Indiji postal precedens za strpnost. Odločitev je močno prispevala k opredelitvi verske svobode v pluralistični družbi. Kadar koli bi bila pravica do svobode govora in izražanja v Indiji ogrožena, jo ta odločitev ščiti.

Čeprav se je družina Emmanuel spoprijemala z zasmehovanjem, pritiskom oblasti in celo smrtnimi grožnjami, ji ni žal, da je odločno zagovarjala svoje versko prepričanje. Bindu, ena od hčerk, ki je sedaj poročena in ima tudi sama otroka, je dejala: »Bila sem presenečena, ko sem srečala odvetnika, ki se je na pravni šoli učil o mojem primeru. Izrazil je veliko hvaležnost za to pravno bitko, v kateri so se Jehovove priče borili za človekove pravice.«

V. J. Emmanuel se spominja: »Pred kratkim sem srečal upokojenega sodnika K. T. Thomasa, ki je delal na vrhovnem sodišču. Ko je izvedel, da sem oče tistih treh otrok, ki niso hoteli peti himne, mi je čestital. Rekel je, da vsakič, kadar ima možnost nagovoriti skupino odvetnikov, omeni primer glede himne, saj meni, da je to bila izredna zmaga za človekove pravice.«

Skoraj 30 let po zmagi v primeru Bijoe Emmanuel proti zvezni državi Kerala ta še vedno predstavlja enega od branikov svobode govora v Indiji. Jehovove priče so veseli, da so prispevali k upoštevanju ustavnih svoboščin vseh državljanov Indije.