Preskoči na vsebino

9. MAJ 2016
JUŽNA KOREJA

Bo Južna Koreja zaščitila svobodo vesti?

Bo Južna Koreja zaščitila svobodo vesti?

Seon-hyeok Kim je v zelo težkem položaju. Na začetku leta 2015 se je ta 28-letni mož in oče moral zaradi ugovora vesti braniti na sodišču, saj je bila proti njemu podana kazenska ovadba, da se izmika služenju vojaškega roka. Gwangjujsko okrožno sodišče ga je v skladu z mednarodnimi standardi razglasilo za nedolžnega. Takšna sodba je bila za južnokorejska sodišča izjema, saj so v tej državi v preteklih desetletjih na tisoče ugovornikov vesti obsodili in poslali v zapor. Toda pritožbeno sodišče je to sodbo razveljavilo in ga obsodilo na 18 mesecev zapora. Seon-hyeok Kim se je na to zadnjo odločitev pritožil in zdaj čaka na obravnavo pred južnokorejskim vrhovnim sodiščem.

V zadnjih letih prihaja v Južni Koreji do vse večjega nestrinjanja s tem, da država ne priznava pravice do ugovora vesti. Razsodbe sodnikov, ki so se pogumno odločili upoštevati mednarodne standarde za to področje, so bile v pritožbenem postopku preklicane.

Prvostopenjsko sodišče potrdilo pravico do svobode vesti

Sodnik Chang-seok Choi z gwangjujskega okrožnega sodišča je 12. maja 2015 oprostil Seon-hyeoka Kima obtožbe, da se izmika služenju vojaškega roka, saj je presodil, da ta ni zapostavljal svoje dolžnosti do države. Ugotovil je, da je Seon-hyeok Kim, ki je Jehovova priča, zelo veren človek in da mu njegove moralne vrednote branijo služenje v vojski. Poleg tega je videl, da je Seon-hyeok Kim pripravljen opravljati nadomestno civilno službo, ki ni pod nadzorom vojske. *

Sodnik je v obrazložitvi svojega sklepa še napisal, da je Seon-hyeok Kim ravnal po svoji vesti, ko je zavrnil služenje vojaškega roka, in da je »svobodo vesti [...] vsekakor treba ščititi«. Sodnik je spoštoval njegovo vest, kar je bilo pogumno dejanje. S svojo odločitvijo je namreč odstopil od ustaljene sodne prakse v Južni Koreji, vendar pa je ravnal v skladu z mednarodnimi standardi za ugovornike vesti.

»Svobodo vesti je vsekakor treba ščititi. To pa je možno narediti sorazmerno preprosto in brez tega, da bi se bistveno posegalo v dolžnost do obrambe države.« (Sodnik Chang-seok Choi, gwangjujsko okrožno sodišče)

Odbor Združenih narodov za človekove pravice je v petih ločenih odločitvah, pri katerih je obravnaval več kot 500 pritožb, obsodil to, da Južna Koreja kaznuje ugovornike vesti. V svoji nedavni odločitvi je sklenil, da po 9. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah zapiranje južnokorejskih ugovornikov vesti šteje kot samovoljni pripor. * Odbor za človekove pravice in drugi mednarodni organi pozivajo Južno Korejo, naj sprejme zakonodajo, ki bi ugovornikom vesti omogočala nadomestno civilno službo. Južna Koreja je sicer leta 1990 prostovoljno pristopila k prej omenjenemu paktu in sprejela prvi fakultativni protokol k paktu, vendar te odločitve ni podprla z nadaljnjimi ukrepi.

Kriv ali nedolžen?

Tožilec je prosil pritožbeno sodišče, naj razveljavi oprostitev Seon-hyeoka Kima, ker naj bi ta s svojim ugovorom vesti vojaški dolžnosti ogrožal državno varnost. * Pritožbeno sodišče je 26. novembra 2015 razveljavilo oprostilno sodbo prvostopenjskega sodišča in Seon-hyeoka Kima obsodilo na 18-mesečno zaporno kazen zaradi domnevnega izmikanja vojaški dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je sicer priznalo odločitve odbora ZN za človekove pravice, vendar je bilo mnenja, da imajo v tem primeru južnokorejska sodišča večjo avtoriteto kot mednarodno pravo. Seon-hyeok Kim je nemudoma vložil pritožbo na vrhovno sodišče in se na delovno skupino Združenih narodov za samovoljni pripor obrnil s prošnjo po takojšnji obravnavi svojega primera. * Trenutno čaka na odločitvi obeh organov.

Tako vrhovno sodišče kot ustavno sodišče vztrajno nočeta priznati pravic ugovornikov vesti. Ustavno sodišče je leta 2004 in znova leta 2011 prišlo do sklepa, da zakon o opravljanju vojaške službe ni neustaven. To sodišče zdaj že tretjič preverja ustavnost zakona o opravljanju vojaške službe in pričakovati je, da se bo kmalu izreklo.

Od leta 1953 so južnokorejska sodišča poslala v zapor več kot 18.000 moških, ki so Jehovove priče, ker niso hoteli služiti v oboroženih silah.

Bo Južna Koreja končno začela upoštevati mednarodne standarde?

Če bo vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo Seon-hyeoka Kima, bo moral takoj v zapor. To mu povzroča skrbi, saj ve, da bo njegova 18-mesečna zaporna kazen pomenila hud udarec za njegovo družino v čustvenem in finančnem pogledu. Žena bo morala sama preživljati njuna majhna otroka in skrbeti zanju. Po prihodu iz zapora pa bo zaradi vpisa v kazensko evidenco veliko težje našel zaposlitev.

Jehovove priče so hvaležne, da so vlade po svetu sprejele mednarodne standarde o priznavanju pravic ugovornikov vesti. Seon-hyeok Kim in še druge Jehovove priče v Južni Koreji iščejo rešitev tega problema po sodni poti. Ali se bosta vrhovno sodišče in ustavno sodišče podredili mednarodnim standardom, h katerim se je država prostovoljno zavezala? Ali bo Južna Koreja upoštevala, da je ugovor vesti temeljna pravica njenih državljanov?

^ odst. 5 Leta 2015 je gwangjujsko okrožno sodišče izreklo sodbo »Ni kriv« v primeru treh drugih Prič. Tudi suwonsko okrožno sodišče je oprostilo dve Priči, ki sta bili obtoženi izmikanja vojaški dolžnosti.

^ odst. 7 Odbor za človekove pravice, Mnenje, Young-kwan Kim in drugi proti Republiki Koreji, Communication No. 2179/2012, UN Doc. CCPR/C/112/D/2179/2012 (15. oktober 2014).

^ odst. 9 Tožilec je trdil, da bi lahko to, da ugovornik vesti zavrača vojaško službo, negativno vplivalo na državno varnost. Toda drugi pravni strokovnjaki se ne strinjajo. Na primer, sodnik Gwan-gu Kim s changwonsko-masanskega okrožnega sodišča je izjavil: »Na voljo ni nobenih zanesljivih in specifičnih dokazov ali podatkov, ki bi podprli teorijo, da bi uvedba nadomestne civilne službe ogrozila državno varnost.«

^ odst. 10 Delovna skupina ZN za samovoljni pripor zagotavlja mehanizem, da posameznik v primeru pridržanja vloži prošnjo za posredovanje. To pride v poštev samo takrat, kadar je razlog pridržanja in pripora, ki mu sledi, uveljavljanje temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja mednarodno pravo o človekovih pravicah.