Julija in avgusta 2015 se je več kot 600 mladih moških, ki so zaprti v Južni Koreji, pritožilo delovni skupini Združenih narodov za samovoljni pripor (v nadaljevanju: delovna skupina). Vsi so bili sodno preganjani, ker zaradi svojega osebnega verskega prepričanja niso hoteli služiti vojaškega roka, in kazensko obsojeni na 18 mesecev zapora.

Odbor Združenih narodov za človekove pravice je 15. oktobra 2014 sprejel odločitev, da je Južna Koreja kriva samovoljnega zapiranja, ker ugovornike vesti kaznuje z zaporom. Na podlagi te odločitve so se zaprti moški pritožili na delovno skupino.

Du-jin Oh, pravni zastopnik pritožnikov, pojasnjuje, zakaj je zapiranje ugovornikov vesti samovoljno dejanje:

»Po mednarodnih standardih morajo države priskrbeti svojim državljanom, ki jim vest brani opravljanje vojaške službe, sprejemljivo obliko nadomestne civilne službe. To pa za to, ker je pravica do ugovora vesti vojaški dolžnosti neločljivo povezana s pravico do svobode vesti in veroizpovedi. Toda južnokorejska vlada se še naprej ne meni za pozive mednarodne skupnosti, naj omogoči nadomestno civilno službo.

Južna Koreja trdovratno zavrača rešiti problem, ki obstaja že 60 let in je vplival na življenje več kot 18.000 moških in njihovih družin. To njeno ravnanje bi nepristranski opazovalec upravičeno označil za ‚samovoljno‘. Vlada tem moškim še ni priskrbela ‚učinkovitega pravnega sredstva‘, k čemur jo poziva pet različnih odločitev odbora Združenih narodov za človekove pravice. Vsekakor je moške, ki so neomajno odločeni, da ne bodo nikomur škodili, krivično in nesmiselno zapirati, kot da so kakšni kriminalci.«

Južnokorejci, ki so se pritožili na delovno skupino, prosijo, naj v njihovo dobro posreduje s tem da:

• »Sklene, da pošiljanje pritožnikov v zapor zaradi njihovega ugovora vesti vojaški dolžnosti velja za samovoljni pripor.«

• »Naroči Republiki Koreji, naj pritožnike nemudoma izpusti iz zapora in naj jih izbriše iz kazenske evidence.«

Eden od zaprtih pritožnikov je Jun-hyeok An. Enako kot drugi pritožniki se nima za kriminalca. Mama ga je od otroštva učila razumeti svetopisemska načela in jih upoštevati v življenju. Čeprav je še mlad, se je osebno odločil, da služenje vojaškega roka ne bi bilo v skladu z njegovim verskim prepričanjem in vestjo. * Ker pozna razmere v Južni Koreji, je o svoji odločitvi resno premislil, obenem pa se zaveda, kakšne posledice ima zavračanje služenja vojaškega roka. Izjavil je:

»Mislim, da ne bi smel biti kaznovan z zaporom, ker se ravnam po svojem osebnem verskem prepričanju. Če bi nam vlada dala na razpolago nadomestno civilno službo, bi jo sprejel. Moje iskreno osebno prepričanje, da nočem škodovati nikomur, vsekakor ne zasluži kazenske obsodbe in kazni.«

Delovna skupina bo vseh 631 pritožb posredovala južnokorejski vladi, ki bo dodala svoje komentarje in opažanja. Potem ko se bo vlada odzvala, bo delovna skupina pripravila mnenje in svoja priporočila posredovala svetu Združenih narodov za človekove pravice. Če se bo svet strinjal, da gre pri zapiranju ugovornikov vesti za samovoljen pripor, bo Južna Koreja deležna hudih kritik, ker kot članica mednarodne skupnosti ne izpolnjuje svojih obveznosti na področju človekovih pravic. Du-jin Oh je še pripomnil:

»Južna Koreja se še vedno ni odzvala na pritisk mednarodne skupnosti, naj sprejme zakonodajo, ki bi ugovornikom vesti priskrbela sprejemljiv program nadomestne civilne službe. Obenem pa je pritisk z domačih sodišč vse močnejši. V preteklih mesecih sta se dva sodnika z okrožnega sodišča v primerih ugovornikov vesti šestkrat izrekla, da obtoženec ni kriv. Od leta 2012 so lokalni sodniki predali ustavnemu sodišču v obravnavo sedem primerov in julija 2015 je sodišče prisluhnilo argumentom o tej zadevi.«

Trenutno južnokorejska vlada v nasprotju z mednarodnim pravom vsak mesec obsodi in pošlje v zapor od 40 do 50 Prič. Jun-hyeok An in vse ostale Priče, ki so v južnokorejskih zaporih zaradi ugovora vesti, željno pričakujejo odločitvi ustavnega sodišča in sveta Združenih narodov za človekove pravice.