Tričlanski sodni senat za obravnavo pritožb na regionalnem sodišču v Ošu je 29. oktobra 2015 potrdil oprostitev dveh Jehovovih prič, Oksane Korjakine in njene mame Nadežde Sergjenko. Tožilstvo ju je po krivem obtožilo, da sta med opravljanjem verske dejavnosti goljufali prebivalce Oša.

Policija je marca 2013 na podlagi izmišljenih obtožb aretirala Oksano Korjakino in Nadeždo Sergjenko. Ženski sta imeli trdne dokaze, ki so jih podprli očividci, da sta nedolžni. Kljub temu se je kazenska preiskava nadaljevala in je zato mestno sodišče v Ošu poslalo Oksano in Nadeždo v hišni pripor v predkazenskem postopku.

Mestno sodišče v Ošu je kasneje sklenilo, da je bila predhodna preiskava pristranska do Oksane in Nadežde, kar je nezakonito, ter da so preiskovalci »večkrat kršili zakonodajo o vodenju kazenskega postopka«. Na primer, preiskovalci so šele štiri mesece po domnevnem kaznivem dejanju preiskali enega od krajev dogodka. Poleg tega niso zbrali materialnih dokazov v zvezi z obtožbo. Postopek za prepoznavanje osumljencev so tako hudo in očitno kršili, da so bile ugotovitve kasneje razglašene za neveljavne. Med preiskavo in sodno obravnavo so domnevni oškodovanci vedno znova spreminjali svoje pričevanje.

Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da so domnevni oškodovanci pristranski do Jehovovih prič in da so preiskovalci grdo ravnali z Oksano in Nadeždo, ker »pripadata verski skupnosti Jehovovih prič«. Na primer, čeprav sta bili Priči obtoženi goljufije, so se preiskovalci, ko so mesece kasneje preiskali njuna domova, osredotočili na zbiranje tako imenovane prepovedane verske literature. Našli niso nič.

Za Oksano in Nadeždo je bil odrejen hišni pripor v predkazenskem postopku, zato nista smeli iz Oša, če nista prej zaprosili za dovoljenje krajevnih oblasti. Striktno sta imeli predpisan čas, ko sta morali biti doma, kar je bilo obema v veliko breme. Več kot dve leti sta imeli takšno omejitev, kar je močno vplivalo na njuno dnevno rutino in versko dejavnost.

Poleg tega je Nadežda težko dobila zaposlitev, ker so oblasti zadržale njen potni list. Ko je imela hud zdravstveni zaplet, ni mogla v bolnišnico na zdravljenje, saj je do njega prišlo v času, ko ni smela zapustiti doma. Oksana je morala prositi sodnika za dovoljenje, da je lahko z možem odpotovala iz Oša. Oba z možem sta bila čustveno na tleh in ponoči nista mogla spati, ker ju je skrbelo, kako se bo primer izšel.

Mestno sodišče v Ošu je 7. oktobra 2014 oprostilo Oksano in Nadeždo, ker ni bilo »dokazov za njuno krivdo«. Toda zaradi večkratnih pritožb tožilstva se je sodni postopek zavlekel za še eno leto, zaradi česar sta morali ostati v hišnem priporu do obravnave na pritožbenem sodišču oktobra 2015.

Tričlanski sodni senat za obravnavo pritožb na regionalnem sodišču v Ošu je 29. oktobra 2015 potrdil odločitev prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče je razsodilo, da »argumenti v pritožbi [tožilstva] in v vlogi pritožbe niso bili dokazani med procesom«. Potrdilo je, da Oksana in Nadežda nista krivi, in odredilo, da morata biti takoj osvobojeni hišnega pripora. Poleg tega je sklenilo, da jima pripada denarna odškodnina za premoženjsko in denarno škodo, ki je nastala zaradi neupravičenega sodnega pregona in sodne obravnave.

Oksana je rekla: »Mami in meni je odleglo, da naju je sodišče oprostilo in da nimava več hišnega pripora. Veseliva se, da sva svobodni in da lahko živiva polno življenje, se druživa z družino in prijatelji ter znova v polni meri sodelujeva v naših verskih dejavnostih.«

Oksana in Nadežda ter druge kirgizistanske Priče so hvaležne, da sodišče ni spregledalo verske pristranskosti, ki so jo kazali nekateri krajevni uradniki v Ošu, ampak je ravnalo v skladu z zakonom. Upajo, da bo ta odločitev navedla krajevne oblasti, da bodo Jehovovim pričam priznale versko svobodo, ki jo zagotavlja ustava, in odobrile njihovo registracijo na jugu Kirgizistana.