Namibijsko vrhovno sodišče se je odločilo zaščititi pravico pacienta do samoodločanja glede lastnega telesa in do osebne avtonomije, ko gre za izbiro zdravljenja. Prav tako je priznalo pravno veljavnost pisnega dokumenta o vnaprej izraženi volji, s katerim pacient zdravnike seznani s svojimi željami glede zdravljenja.

Sodišče je obravnavalo primer zdravljenja Efigenie Semente, ki je Jehovova priča. Efigenia je pred porodom tretjega otroka svojega zdravnika obvestila, da zaradi svojega verskega prepričanja zavrača transfuzijo krvi. Izročila mu je tudi pravnoveljavni dokument, v katerem je zapisana njena vnaprej izražena volja glede zdravstvene oskrbe. V tem dokumentu je Efigenia jasno izrazila, da ne sprejema transfuzije in da je za pooblaščenca, ki v primeru njene nesposobnosti odloča o njenem zdravljenju, določila svojega moža.

Efigenia je 8. septembra 2012 brez zapletov rodila hčerko, vendar pa je po porodu potrebovala operacijo. Njen mož se je kot pooblaščenec s tem strinjal. Ker pa je med operacijo prišlo do zapletov, je zdravnik hotel uporabiti transfuzijo krvi. Efigeniin mož se v skladu z voljo, ki jo je izrazila v dokumentu, s tem ni strinjal. Zdravnik je uspešno opravil operacijo brez transfuzije, vendar je Efigenia po operaciji imela nizko raven hemoglobina.

Efigeniin najstarejši brat je 13. septembra 2012 med njenim okrevanjem na namibijsko višje sodišče vložil prošnjo, da bi postal njen uradni skrbnik in bi namesto njenega moža lahko odločal o njenem zdravljenju. Čeprav niti Efigenia niti njen mož nista bila obveščena o tem dejanju, je sodišče brez njune prisotnosti izvedlo zaslišanje in Efigeniinega brata določilo za uradnega skrbnika. Brat je nato zdravstvenemu osebju naročil, naj Efigenii proti njeni volji dajo transfuzijo krvi. Efigenia je z vztrajnim zavračanjem transfuzije preprečila, da bi se to zgodilo.

Ko je Efigenia izvedela, da je sodišče za njenega skrbnika določilo njenega brata, je na višje sodišče nemudoma vložila prošnjo za razveljavitev te odločitve. Opozorila je, da je bila v času, ko je njen brat vložil prošnjo za skrbništvo, popolnoma prisebna, in da je brat z zahtevanjem transfuzije ravnal v nasprotju z njenim verskim prepričanjem in kršil njeno pravico do tega, da sama odloča o svojem telesu. Sodišče je zavrnilo njeno prošnjo in bratu dovolilo, da je še naprej njen skrbnik.

Čeprav je Efigeniin zdravnik zatrjeval, da bo brez transfuzije krvi umrla, se je njeno zdravstveno stanje z uporabo brezkrvnih metod izboljšalo in je bila 26. septembra 2012 odpuščena iz bolnišnice, ne da bi dobila transfuzijo. Vendar je višje sodišče njenega brata postavilo za skrbnika za nedoločen čas. Ker je Efigenia takšno skrbništvo razumela kot kršenje njene osebne avtonomije in osnovnih človekovih pravic, se je pritožila na namibijsko vrhovno sodišče.

Namibijsko vrhovno sodišče je 24. junija 2015 podprlo Efigeniine temeljne pravice in razveljavilo skrbništvo njenega brata. Vrhovno sodišče je to, da višje sodišče ni upoštevalo Efigenie in njenega moža in da je v tej zadevi zaslišalo samo njenega brata ter ga nato določilo za njenega uradnega skrbnika, označilo kot »popolnoma nesprejemljivo«.

Vrhovno sodišče je poudarilo, da namibijska ustava zagotavlja osebno svobodo in dostojanstvo, ki sta temelj pacientove avtonomije. Sodišče je izjavilo: »Iz načela pacientove avtonomije se vidi, da je človekova osnovna pravica, da se sam odloča glede lastnega telesa. [...] Zdravniki morajo svoje paciente seznaniti s tveganji in koristmi priporočenega zdravljenja, vendar pa je pacient tisti, ki se odloči, ali bo določeno zdravljenje sprejel ali ne.«

Vrhovno sodišče je preverilo, ali je bila Efigenia povsem prisebna, ko je odklonila transfuzijo krvi, in je nazadnje sklenilo, da višje sodišče ni dovolj resno upoštevalo njenega pravnoveljavnega dokumenta. Vrhovno sodišče je še izjavilo: »Dokument z vnaprejšnjimi določnimi navodili, ki ga pacient ni napisal pod vplivom koga drugega, in je bil podpisan v času, ko se je pacient sposoben sam odločati, je jasno dokazilo njegovih želja glede zdravljenja.«

Vrhovno sodišče se je tudi lotilo vprašanja o tem, ali lahko otrokova pravica do tega, da ga vzgajajo lastni starši, omejuje njihovo pravico do izbire zdravljenja. Po pregledu mednarodne sodne prakse je sodišče prišlo do zaključka, da je »pravica, da posameznik, pa naj je starš ali ne, sam odloča o tem, kaj se sme početi z njegovim telesom in česa ne, neodtujljiva človekova pravica«.

Namibijsko vrhovno sodišče je podkrepilo pravico do samoodločanja glede lastnega telesa in priznalo pravnoveljavni zdravstveni dokument kot dokaz o pacientovih vrednotah in izbiri zdravljenja. Vrhovno sodišče je s tem, ko je potrdilo pravice, povezane s telesno integriteto, in versko svobodo, zaščitilo osnovno človekovo dostojanstvo in svobodo vseh Namibijcev.