Kot je pred časom pisalo na jw.org in v časopisu The New York Times, Muzej vojaške zgodovine Bundeswehr v Dresdnu ne spoštuje oporoke sestre Annemarie Kusserow in Jehovovim pričam noče izročiti njenega arhiva. Ampak najdeni so novi dokazi, ki potrjujejo, da arhiv pripada Jehovovim pričam. Zato se je naša organizacija odločila začeti nov sodni postopek proti muzeju.

Jehovove priče so se več kot sedem let skušale z muzejem dogovoriti, da jim izroči arhiv, ampak brez uspeha. Zato so to skušale doseči po sodni poti. Žal jim sodišče leta 2021 ni ugodilo, saj je menilo, da je muzej do arhiva prišel na pošten način.

Annemarie je pri 26 letih začela skrbno in natančno zbirati gradivo, povezano z Jehovovimi pričami v obdobju holokavsta. Hranila ga je, včasih celo za ceno svojega življenja, več kot 65 let do svoje smrti leta 2005. Gradivu, ki ga je hranila za naslednje generacije, še posebej pa za svoje sovernike, je mednarodno priznana visoka zgodovinska vrednost.

Annemarie je zbirala to gradivo, ker je iskreno želela, da bi se kar največ ljudi – tako Jehovove priče kot drugi – učili iz zgleda njene družine, ki je kljub preganjanju ostala zvesta Jehovu. Zato je za edinega zakonitega dediča svojega arhiva imenovala versko skupnost Jehovovih prič. Vendar se te njene želje, ki jo je izrazila v oporoki, do sedaj ni spoštovalo.

Zgodba o Annemarie in njenih dveh bratih in dveh sestrah je bila leta 1991 predstavljena v britanskem dokumentarcu Purple Triangles (Vijoličasti trikotniki). Dokumentarec je na primeru družine Kusserow prikazal, kako je nacistični režim preganjal Jehovove priče, ker se niso hoteli odreči svoji veri in priseči zvestobe Hitlerju. V njem lahko vidimo Annemarie in njene dragocene dokumente in fotografije.

Annemarie se je v intervjuju malo pred smrtjo spominjala časa, ko jo je v njenem stanovanju aretiral Gestapo in je skoraj ostala brez pomembnih kosov svojega arhiva. Povedala je: »V veži sem imela to torbo. Pod njo so bila pisma in vsi ostali dokumenti.« To veliko torbo je napolnila z jabolki in upala, da gestapovci ne bodo pogledali pod njo. Rekla si je: Če bo moj načrt padel v vodo, bom imela v zaporu vsaj kaj jesti. Še dobro, da je njen načrt uspel.

Kmalu po Annemariejini smrti je arhiv izginil iz njene hiše. Čez čas se je ugotovilo, da je eden od njenih bratov, ki ni več Jehovova priča, arhiv prodal muzeju. To je naredil brez njenega dovoljenja. Kasneje je tudi on umrl.

Preživeli člani družine Kusserow, ki so seznanjeni z vsebino Annemariejine oporoke, so bili šokirani, ko je sodišče razsodilo, da lahko muzej arhiv obdrži. Po tistem so družinski člani, prijatelji in druge Jehovove priče, ki so jih nacisti preganjali, napisali na stotine pisem muzeju in ministrstvu za obrambo, ki muzej upravlja. V pismih so prosili, naj arhiv dobijo Jehovove priče, kot je to želela Annemarie.

Med še posebej dragocenimi dokumenti v arhivu je poslovilno pismo Annemariejinega brata Wilhelma, ki ga je napisal 26. aprila 1940. Wilhelm je bil Jehovova priča, zato ni hotel služiti v vojski. Zaradi ugovora vesti so ga nacisti obsodili na smrt z ustrelitvijo.

V njegovem pismu piše: »Dragi starši, bratje in sestre! Vsi dobro veste, koliko mi pomenite. Na to se spomnim vsakič, ko pogledam fotografijo naše družine. Kako lepo smo se vedno imeli in se razumeli. Vendar moramo, kot nam je zapovedal naš voditelj Jezus Kristus, bolj kot vse drugo ljubiti Boga. Če smo mu zvesti, nas bo nagradil.« Naslednje jutro, 27. aprila, so Wilhelma usmrtili. Star je bil 25 let.

Annemariejina starša Franz in Hilda Kusserow sta imela 11 otrok. Tako kot Wilhelm so bili tudi Franz in drugi starejši sinovi zaprti, ker niso hoteli sodelovati v vojni. Mlajše otroke pa so ločili od staršev in jih poslali v prevzgojne šole, nato pa k rejniškim družinam, ker niso hoteli pozdravljati z nacističnim pozdravom.

Ko so Wolfganga, enega od mlajših bratov Kusserow, pripeljali pred vojaško sodišče, je pogumno rekel: »Vzgojen sem bil kot Jehovova priča, po Božji besedi, zapisani v Svetem pismu. Največja in najsvetejša zapoved, ki jo je Bog dal človeštvu, je: ‚Ljubi svojega Boga bolj kot vse drugo in svojega bližnjega kakor samega sebe.‘ Druge zapovedi pravijo: ‚Ne ubijaj.‘ Ali je naš Stvarnik dal vse to zapisati drevesom?«

Wolfganga so 28. marca 1942 obglavili z giljotino. Star je bil 20 let.

Annemarie in njena družina so plačali visoko ceno, ker se niso hoteli odreči svoji veri in so kljubovali nacističnemu režimu – dva od njih sta dala svoje življenje, ker nista hotela ubijati. Člani te družine so bili vsega skupaj zaprti 47 let.

Annemariejin arhiv nam pomaga jasno razumeti, kako zgledna v veri je bila ta družina. Zbrano gradivo živo prikaže, kolikšno moč lahko vera da človeku, ki je hudo preganjan in mu grozijo s smrtjo. Edino mesto, kjer bi ta osrednja tema arhiva prišla do svoje veljave in dobila pravo vrednost, so muzeji Jehovovih prič.

Oktobra 2022 je umrl zadnji od sinov družine Kusserow, Paul Gerhard. Upal je, da bo dočakal dan, ko bo vojaški muzej upošteval oporoko njegove sestre, saj se je za to javno prizadeval vse do svoje smrti. Večkrat je rekel: »Moja brata sta umrla, ker nista hotela služiti v vojski. Mislim, da res ni prav, da se ta zapuščina hrani ravno v vojaškem muzeju.«

Jehovove priče se s tem strinjajo. Z moralnega vidika je to, da muzej ne spoštuje jasne Annemariejine želje, zelo velika krivica. Pravice družine Kusserow se niso spoštovale v obdobju nacizma, ne spoštujejo pa se niti v današnji Nemčiji.

Žal pa tudi arhivu ni izkazano dolžno spoštovanje. Arhiv sestavlja več kot 1000 kosov, razstavljenih pa jih je samo 6. Ostali ležijo v muzejskem skladišču, zato nikomur nič ne koristijo.

Molimo, da bi sodišče končno dodelilo arhiv Jehovovim pričam, ki imajo do njega pravno in moralno pravico. (Luka 18:7)