Parlament nemške zvezne dežele Baden-Württemberg je 27. januarja 2021 ob vsakoletni slovesnosti v spomin na žrtve nacističnega režima med drugo svetovno vojno posebno pozornost posvetil Jehovovim pričam. Zaradi pandemije covida-19 je slovesnost potekala po spletu. Ta dogodek si je ogledalo več kot 37.000 ljudi iz Avstrije, Nemčije, Nizozemske in Švice. Kasneje pa je imel še približno 78.000 ogledov.

Muhterem Aras, predsednica parlamenta zvezne dežele Baden-Württemberg, je priznala, da je »zgodovina preganjanja Jehovovih prič zelo dobro dokumentirana, [...] vendar se še ni usidrala v zavest ljudi«. Pojasnila je tudi, da so bile Jehovove priče v tem temačnem času »velik zgled za nas danes glede tega, kako se spoprijeti z mržnjo, marginalizacijo in [...] nasiljem«.

Predsednica parlamenta Aras je osvetlila zgodbo Anne Denz, Jehovove priče iz Lörracha v Baden-Württembergu. Njeni starši so umrli v koncentracijskem taborišču. Anna v šoli ni želela pozdravljati s pozdravom »Heil Hitler«. Nazadnje je s pomočjo Jehovovih prič pobegnila v Švico. Kasneje se je z možem preselila v Združene države. »Anna Denz je imela pogum, da se upre,« je povedala predsednica parlamenta Aras. »Moč je črpala iz vere.«

Zgodovinar dr. Hans Hesse je pojasnil, da so bile Jehovove priče v Nemčiji leta 1933 prepovedane, in to samo dva meseca po tem, ko je zavladal nacistični režim. Dr. Hesse je gledalcem še povedal, da so se naši soverniki »prepovedi uprli tako, da so razdeljevali letake in še naprej oznanjevali«.

Ta zgodovinar je nato povedal doživetje brata Gustafa Stangeja. Ko je bil brat Stange na zaslišanju kot ugovornik vesti, so ga tožilci vprašali: »Kaj bi se zgodilo, če bi vsi naredili tako kot vi?« Naš brat je odgovoril: »Vojna bi se takoj končala.«

Na tem dogodku so predvajali kraljestveno pesem z naslovom »Priče, le naprej!«. Brat Wolfram Slupina, nadzornik oddelka za javne informacije v srednjeevropski podružnici, je pojasnil, da je brat Erich Frost, ki je bil poklicni glasbenik, napisal to pesem leta 1942 v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen. Brat Frost je že pred leti v intervjuju pojasnil, kakšen je bil namen te pesmi. Sozapornike je želel spodbuditi, saj »je bilo trpinčenje v taborišču neznosno«.

Trinajstletna Mara in petnajstletni Finn Kemper, ki sta Jehovovi priči, sta intervjuvala sestro Simone Arnold Liebster, ki je preživela preganjanje v nacističnem režimu. Sestra Liebster je kot otrok doživljala hudo nasprotovanje. Ker se ni želela pridružiti nacistom, so jo oblasti poslale v prevzgojni dom. Povedala je, da je »občutila veliko veselje«, ko se je uspešno uprla prizadevanjem, da bi zlomili njeno značajnost.

Veseli smo, da je na tej slovesnosti veliko ljudi slišalo o Jehovu, ki se je izkazal kot zanesljivi pomočnik v tem težkem času surovega preganjanja. (Hebrejcem 13:6)