Sestra Hermine Schmidt je 31. marca 2024 umrla pri 98 letih. Bila je zadnja Jehovova priča, za katero vemo, da je zaradi svoje vere trpela v nacističnem koncentracijskem taborišču.

Hermine se je rodila 13. novembra 1925 v mestu Gdansk, ki je zdaj del Poljske. Njena starša, Oskar in Frieda Koschmieder, sta bila Jehovovi priči. Pomagala sta ji razviti močno vero in zaupanje v Jehova. Leta 1939 je nacistična vojska okupirala Gdansk, s čimer se je začelo obdobje hudega preganjanja Jehovovih prič. V tistem času je Hermine posvetila svoje življenje Jehovu in se 2. maja 1942, pri 16 letih, krstila.

Naslednje leto, junija 1943, so nacisti 17-letno Hermine aretirali in jo priprli. Aprila 1944 so jo spet aretirali in jo tokrat poslali v koncentracijsko taborišče v Stutthofu. Ko je razmišljala o tistem groznem času, je Hermine enkrat rekla: »Težko se je sprijazniti s tem, kar se je dogajalo. Ponižali so nas in zelo prizadeli. Gestapo me je na vse možne načine poskušal zlomiti. Nisem bila junakinja. Bila sem samo navadno dekle. Ampak točno sem vedela, kaj moram delati. Šlo je za mojo zvestobo in odločenost, da ravnam po svoji vesti. Ko poslušaš svojo vest si nagrajen z mirom – notranjim mirom in mirom s svojim Bogom.«

Leto kasneje, aprila 1945, se je ruska vojska približala stutthofskemu taborišču. Nemški esesovski stražarji so mnoge ujetnike raje vkrcali v čolne in jih pustili na odprtem morju, kot pa dovolili, da jih osvobodi ruska vojska. Hermine in 370 drugih so bili rešeni maja 1945, ko so njihov čoln povlekli na danski otok Mon. Kmalu zatem je bila Hermine spet skupaj s svojimi starši.

Leta 1947 se je Hermine poročila z Horstom Schmidtom. Horst je zavrnil služenje v vojski in je med drugim bil kurir za razdeljevanje svetopisemske literature, ko je bilo delo Jehovovih prič prepovedano. Bil je obsojen na smrt in zaprt v zaporu Brandenburg Görden. Zapor so osvobodili 27. aprila 1945, malo preden naj bi bil Horst usmrčen. Horst in Hermine sta bila poročena skoraj 63 let, do njegove smrti leta 2010.

Zakonca Schmidt sta veliko let javno govorila o svojih izkušnjah. V intervjuju iz leta 1998 se je Hermine spominjala svojega zvestega služenja Bogu: »To je bila težka pot, ampak bila je najlepša. Za nobeno ceno je ne bi zapustila.«

Hvaležni smo za Herminin zgled značajnosti v preizkušnjah. Posnemajmo njeno vero, tako da smo odločeni biti pogumni in ohranjati močno vero, prepričani, da Jehova vedno ščiti svoje zveste služabnike. (Psalm 31:23, 24)