Jehovove priče in drugi ljudje po svetu so bili zelo prizadeti zaradi množičnega streljanja, do katerega je 9. marca 2023 prišlo v kraljestveni dvorani v Hamburgu. Brat Mark Sanderson, član Vodstvenega organa Jehovovih prič, brat Gajus Glockentin, pomočnik založniškega odbora, in člani srednjeevropske podružnice so pripotovali v Hamburg, da bi tolažili naše brate in sestre. V mestni športni areni je 25. marca potekala slovesnost v spomin na žrtve tega napada. Vsi, ki so spremljali program, so občutili, da ima Sveto pismo moč potolažiti žalujoče. Eden od bratov, ki so preživeli napad, je rekel: »Počutili smo se, kot da bi nas objel Jehova.« Mnogi so izrazili podobne občutke.

Na slovesnosti je bilo osebno navzočih več kot 3300 ljudi. Več kot 90.000 pa jih je program spremljalo po spletni povezavi.

Poleg naših bratov in sester so dogodek obiskali vladni uradniki, policisti, medicinsko osebje in gasilci. Med njimi so bili prvi in drugi župan Hamburga, predsednica hamburškega parlamenta, ameriški generalni konzul v Hamburgu, senator za notranje zadeve in šport, vodja urada senata, načelnik policije v Hamburgu in pomočnik direktorja policije.

Slovesnost se je začela s kraljestveno pesmijo, ki jo je zaigral godalni ansambel, sestavljen iz naših bratov in sester. Predsedujoči programa je bil brat Joachim Szewczyk, ki je član podružničnega odbora v srednjeevropski podružnici. Napovedal je pogrebni govor, ki ga je imel brat Dirk Ciupek, član podružničnega odbora. Med govorom je brat Ciupek povabil na oder brata Sandersona, ki je imel krajši svetopisemski govor. Nato pa se je na oder vrnil brat Ciupek in dokončal govor. Slovesnost se je zaključila s sočutno molitvijo brata Glockentina in kraljestveno pesmijo.

Brat Sanderson je v svojem govoru pojasnil, da takšnih tragedij ne povzroča Bog, ampak so to, kot piše v Pridigarju, »nepredvideni dogodki ob nepričakovanem času«. (Pridigar 9:11) Brat Sanderson je rekel: »V nasilnih dejanjih in naključnih tragedijah ne bi smeli iskati nekega skritega pomena. [...] Z upanjem, vero in ljubeznijo lahko preživimo vsako tragedijo. To troje je močnejše od kakršnega koli sovraštva in nasilja.« Poleg tega se je zahvalil policiji, reševalcem in medicinskemu osebju, ki so pomagali našim sovernikom.

Brat Ciupek je v ganljivem pogrebnem govoru dejal: »Napad, ki se je zgodil 9. marca, ni bil napad na samo nekaj ljudi. Bil je napad na vse nas. Danes smo tukaj zato, da bi izvedeli, kaj lahko naredimo, ko trpimo zaradi sovraštva in nasilja. Želimo pokazati ljubezen, sočutje, empatijo ter upanje in vero. V Svetem pismu piše: ‚Ne pustite, da vas hudo premaga, ampak premagujte hudo z dobrim.‘ In to želimo tudi delati. Zato smo danes tukaj.« (Rimljanom 12:21)

Še posebej čustven trenutek pa je nastopil, ko je brat Ciupek vsako žrtev napada omenil po imenu: »Sem smo prišli tudi za to, da bi se spomnili Stephana, Sebastiana, Jamesa in Marie ter Stephanie, Dana in naše male Romy (še nerojena deklica, ki je bila ubita v napadu) in se poslovili od njih.« Njihovim najbližjim pa je rekel: »Dragi sorodniki, tudi vam želimo stati ob strani.«

V ganljivem zaključku govora je omenil nekatere lastnosti vsake od žrtev, ki jih bodo tisti, ki so preživeli napad, zelo pogrešali. Na podlagi Razodetja 21:4, 5 je rekel: »Pogrešali bomo naše drage, ki so umrli. Za njimi žalujemo. Vedno bodo v našem srcu. Prišel bo dan, ko bo naš Bog za vedno odstranil žalost, ki jo čutimo zdaj. [...] Smrti ne bo več. To sporočilo so širili Jezus in njegovi apostoli. In to je tudi naše upanje. Smrt je lahko premagana. Smrt nima zadnje besede. Zadnjo besedo ima Bog. [...] Stephan, Sebastian, James in Marie ter Stephanie, Dan in naša mala Romy niso izrekli zadnje besede.«

Na koncu slovesnosti so nekaj besed izrekli tudi vladni predstavniki. V ločenih govorih sta prvi župan Hamburga, dr. Peter Tschentscher, in predsednica hamburškega parlamenta, ga. Carola Veit, izrekla sožalje prijateljem in družinam žrtev. Dr. Tschentscher je rekel, da tisti, ki so preživeli napad, »zelo pogumno premagujejo žalost in bolečino« zaradi »svoje globoke krščanske vere«. Prebral je tudi pismo, v katerem je svojo podporo izrazil predsednik Nemčije, g. Frank-Walter Steinmeier.

Na slovesnosti so bili prisotni tudi številni predstavniki medijev. Član ene od televizijskih ekip je povedal: »Prijaznost vseh ljudi tukaj je name naredila velik vtis.« Pojasnil je: »Bili smo že na mnogih dogodkih, ampak še nikjer nismo občutili takšnega vzdušja ali poslušali takšnih govorov.«

Zakonca, ki sta preživela napad, sta rekla: »Res je dobro razmišljati o našem upanju in iti skozi proces žalovanja, medtem ko si obkrožen s toliko brati in sestrami.«

Brat iz druge občine Jehovovih prič, ki se shaja v kraljestveni dvorani, v kateri je prišlo do napada, je povedal: »Dolgo že žalujemo. Sem sem prišel že povsem izčrpan od tega. Ampak dogodek je bil zelo dostojanstven. [...] Iz vseh besed bratov in vladnih predstavnikov se je čutilo, da so se zelo vživeli v čustva žalujočih.«

Na tej slovesnosti se je jasno videlo, kako ljubeč je Jehova. Vemo, da bo »Oče, ki kaže najgloblje usmiljenje, in Bog vse tolažbe,« še naprej podpiral vse tiste, ki močno občutijo posledice streljanja v Hamburgu. (2. Korinčanom 1:3)