Aprila 2012 je sedemletna Vivienne Falcone v pisarno ravnatelja prišla s pisno prošnjo, v kateri so njeni starši prosili za enodnevni izostanek otroka iz šole. Družina je namreč nameravala obiskati vsakoletno tridnevno versko zborovanje Jehovovih prič v Mainzu. Vendar šolske oblasti niso ugodile prošnji, da bi Vivienne v petek izostala od pouka zaradi zborovalnega dne. Kljub temu je njene starše skrb za duhovno vzgojo hčerke spodbudila, da so jo vzeli s seboj na zborovanje. Oče in mama sta se v zvezi z odločitvijo šolskih oblasti pritožila na deželni šolski svet (v nadaljevanju: svet). Namesto da bi svet priznal, da zborovanje sodi med verske praznike, je staršem naložil plačilo upravnih stroškov.

Za starše bi to, da je svet zavrnil njihovo prošnjo, utegnilo imeti negativne posledice, saj neopravičena odsotnost iz šole po nemški zakonodaji velja za kršitev pravne obveze staršev, da otroke pošljejo v šolo. Takšen prekršek se lahko kaznuje z globo in v skrajnih primerih celo z zaporom. Po mnenju staršev, ki so na zadevo gledali širše, je bila zavrnitev prošnje poseg v njihovo versko svobodo in pravico do vzgoje hčerke v skladu z njihovim verskim prepričanjem.

Starša, Stefano in Elisa, sta odločitev sveta skušala spodbijati s pritožbo, ki sta jo vložila na upravno sodišče. V njej sta argumentirala, da je celodnevni verski shod priložnost, da vsa družina skupaj časti Boga in si krepi vero. Napisala sta: »Zborovanja so vrhunec leta in posebni dogodki v našem verskem življenju.« * Sodišče je vsakoletnim regionalnim zborovanjem Jehovovih prič priznalo status verskih praznikov, in tako razsodilo v korist staršev. Svet se je na to razsodbo pritožil z utemeljitvijo, da zborovanja Jehovovih prič niso verski prazniki, ker so to dogodki festivalnega značaja, ne pa posebni sveti dnevi, kot so božič, velika noč ali državni prazniki.

Višje upravno sodišče zvezne dežele Hessen je 27. julija 2015 podprlo razsodbo nižjestopenjskega sodišča. Navedlo je, da je definicija verskega praznika odvisna izključno od lastnih pogledov verske skupnosti. Sodišče se je sklicevalo na jasno ločenost med verskimi in državnimi zadevami in zapisalo: »V nasprotnem primeru bi država posegala v avtonomijo, ki jo cerkvam ter verskim in ideološkim skupnostim zagotavlja temeljna zakonodaja [to je nemška ustava], in v njihovo neodvisnost na lastnem področju.« Država je »dolžna ohranjati ideološko in versko nevtralnost«.

Višje sodišče se je sklicevalo tudi na uradno spletno mesto Jehovovih prič, iz katerega je razvidno, da Priče gledajo na svoja zborovanja kot na verski praznik. Sodišče je izjavilo, da je svet z zavrnitvijo prošnje zakoncev Falcone za izostanek njune hčerke iz šole »napačno presodil otrokovo pravico do verske svobode [...] in pravico staršev [...] do verske in ideološke vzgoje otroka«. Sodišče je sklenilo, da je svet s svojim »mnenjem kršil nevtralnost, ki se zahteva od države«.

Zakonca Falcone sta po ugodni razsodbi sodišča dejala: »Jehovove priče cenimo znanje, ki si ga pridobimo s svetno izobrazbo, zato si svojim otrokom prizadevamo vcepiti ljubezen do učenja. Poleg tega zelo cenimo versko izobraževanje, saj se naši otroci tako učijo razvijati ljubezen do duhovnih stvari in oseben odnos z Bogom. To dvoje pa jim pomaga, da so ljubeči, obzirni in uravnovešeni. Hvaležna sva sodišču za to razsodbo.«

Armin Pikl, ki je kot odvetnik zastopal družino Falcone, je rekel: »Ta razsodba priznava, da so zborovanja Jehovovih prič sveti dogodki, in potrjuje pravico staršev, da vzgajajo otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem. Učencem, ki so Jehovove priče, bo tako vsako šolsko leto omogočen izostanek od pouka, ker bodo obiskali ta koristna zborovanja. Upam, da bodo pravosodni organi v drugih državah razmislili o tej ugodni razsodbi, kadar se bodo ukvarjali s tovrstnimi primeri.«