Jehovove priče že vse od leta 1919 delujejo na področju, ki je danes znano kot Palestinska ozemlja. Prvo občino so ustanovile leta 1920 v Ramali, drugo pa leta 1942 v bližini Betlehema. Po palestinski vojni, ki se je pričela leta 1948, je bila ta dežela razdeljena na dvoje: na enem delu je nastala nova država Izrael, drug del pa je bil priključen Jordaniji. Priče v Izraelu in na Palestinskih ozemljih skoraj 20 let niso mogle komunicirati med seboj. Po šestdnevni vojni leta 1967 je bila ta težava odpravljena in Priče so se na Zahodnem bregu spet lahko svobodno zbirale in delovale.

Jehovove priče na Palestinskih ozemljih si prizadevajo doseči uradno priznanje, vendar oblasti njihove prošnje vztrajno zavračajo. Lahko se zbirajo k bogoslužju in se z drugimi pogovarjajo o svojem verskem prepričanju, toda ker niso uradno registrirane, jim oblasti odrekajo pravice, povezane z osebnim stanjem posameznika. Priče si vztrajno prizadevajo, da bi jim bile priznane osnovne pravice in da bi dobile vsaj neki pravni status.