Sodišče v ruandskem okrožju Karongi je podprlo pravico do verske svobode osmih šolarjev, ki so Jehovove priče. Na sodišču so se znašli zato, ker zaradi svoje vesti niso hoteli sodelovati pri verskem pouku.

Večina šol v Ruandi je tesno povezana z verskimi organizacijami. Nekatere od teh šol od učencev zahtevajo, da se udeležujejo njihovega bogoslužja in plačujejo cerkvene davke. Ker učenci, ki so Jehovove priče, pri tem ne želijo sodelovati, jih je bilo iz šol med letoma 2008 in 2014 izključenih 160. Čeprav je ta težava prisotna po vsej državi, pa primer na sodišču v Karongiju v Zahodni provinci kaže, da se lahko ruandske oblasti uspešno soočijo z versko diskriminacijo.

Vodstvo šolskega kompleksa Musango v Karongiju je 12. maja 2014 izključilo osem učencev, ki so Priče, starih od 13 do 20 let, * ker niso hoteli sodelovati pri verski dejavnosti. Njihovi starši so nato o tem obvestili glavnega sekretarja območja Rwankuba, ki je naročil, da mora šola izključene Priče sprejeti nazaj. Vodstvo šole s tem ni bilo zadovoljno, zato je spremenilo taktiko in učence obtožilo nespoštovanja državne himne, ker je niso hoteli peti. Samo dva dni zatem, ko so bili učenci sprejeti nazaj, 4. junija 2014, je na šolo prišla policija in jih aretirala.

Policija je učence pridržala v zaporu šest dni. Policisti so vsem osmim grozili in jih verbalno zlorabljali, dva najstarejša pa so pretepli zaradi domnevnega vpliva na mlajše. Kljub slabemu ravnanju se noben od učencev ni hotel odreči svojemu verskemu prepričanju.

Policija je 9. junija 2014 izpustila sedem učencev, tožilec pa je najmlajšega izločil iz procesa. Vendar je policija najstarejšega pridržala še devet dni. Sodnik je nato zanj odredil, da ga do zaslišanja na sodišču, ki je bilo razpisano za 14. oktober 2014, začasno izpustijo iz zapora pod sodnim nadzorom.

Na zaslišanju je sodnik izprašal vsakega učenca posebej. Eden od učencev je v imenu vseh sodniku pojasnil, da iz šole niso bili izključeni zato, ker niso hoteli peti državne himne, ampak zato, ker niso hoteli plačevati cerkvenih davkov in sodelovati pri bogoslužju v šoli.

Sodnik je tožilca pozval, naj predstavi še nadaljnje dokaze, s katerimi bi utemeljil obtožbo glede »nespoštovanja državne himne«. Ko je tožilec pritisnil na učence za več podrobnosti, so ti potrdili, da niso bili nespoštljivi, ko so drugi peli državno himno.

V pisni odločitvi, ki je bila objavljena 28. novembra 2014, je drugostopenjsko sodišče v Karongiju razsodilo, da se na odklanjanje petja državne himne »ne sme gledati kot na skrunitev ali izraz nespoštovanja«. Sodišče je s to odločitvijo podprlo zakon, oprostilo šolarje in morda pripomoglo h koncu verske diskriminacije v ruandskih šolah.

Jehovove priče v Ruandi so hvaležni, da se je za učence šolskega kompleksa Musango vse pozitivno končalo. Toda v drugih primerih otroci, ki so Priče in so bili izključeni zaradi svojega verskega prepričanja, nimajo druge izbire, kot da zamenjajo šolo. Nekateri otroci ne morejo nadaljevati izobraževanja, saj je njihova edina možnost privatna šola, ki pa ima tako visoko šolnino, da si je družina ne more privoščiti.

Starši Prič si za svoje otroke želijo isto kot kateri koli drugi starši. Želijo, da njihovi otroci razvijejo življenjske veščine in da postanejo koristni člani družbe. Jehovove priče upajo, da bo ta ugodna odločitev sodišča v Karongiju prispevala k temu, da bodo v vseh ruandskih šolah spoštovali otrokovo pravico do svobode vesti in veroizpovedi.