Veliko bratov v Rusiji, ki so v zaporu zaradi vere, je poročenih in imajo otroke. Težko jim je v zaporu in tudi njihovim družinam je težko. Družina je ločena od moža oziroma očeta, poleg tega pa se spoprijema še z drugimi težavami. Deset žen zaprtih bratov je napisalo pismo ruskim oblastem in iskreno opisalo svoje občutke. Napisale so: »To odprto pismo je klic iz obupa. Ljudje, ki so nam dragi, [...] so za rešetkami, ker skupaj z nami, otroki in prijatelji berejo svetopisemske zapovedi in molijo k Bogu.«

Nekatere naše drage sestre pojasnjujejo, s kakšnimi izzivi se srečujejo in kako jim Jehova pomaga, medtem ko so možje v zaporih.

Veliko sester se zaradi tehničnih težav s svojim možem ne more pogovarjati po telefonu. Po vrhu vsega veliko pisem, ki jih pošljejo, prispe zelo pozno ali pa sploh nikoli.

Feliks Mahamadijev, mož sestre Jevgenije Lagunove, je bil v zaporu več kot dve leti. Včasih je trajalo kar dolgo, preden je od njega prejela kakšno pismo. Rekla je, da ji je bilo zelo težko, saj ni vedela, ali je z njim vse v redu in ali se počuti pozabljenega, ker morda ni prejel njenih pisem.

Veliko žen mora prepotovati dolge razdalje, da bi lahko obiskale svojega moža. (Glejte tabelo »Potovalne razdalje obiskov«.) Jevgenija pojasnjuje: »Da bi lahko obiskala svojega moža v zaporu, sem morala z avtom prepotovati več kot 800 kilometrov.« Za pot tja in nazaj je v povprečju porabila tri do štiri dni. Ostale sestre prepotujejo tudi do 1000 kilometrov. Ko sestre končno prispejo, morajo velikokrat v dolgi vrsti čakati pred zaporom.

Dennis Christensen, mož sestre Irine Christensen, je bil po prepovedi naše organizacije leta 2017 prva Priča v Rusiji, ki so jo zaprli. Da bi lahko Irina obiskala svojega moža v lgovskem zaporu, mora iz Orjola, kjer je doma, prepotovati 200 kilometrov. Pravi takole: »Fizično in čustveno me zelo izčrpa, ko moram potovati v zapor. Od doma odidem ob pol štirih ponoči, da lahko ob osmih zjutraj v zaporu predložim zahtevano dokumentacijo. Nato moram v avtu čakati do enajstih dopoldne, ko se začnejo obiski.« Ko jo kdo vpraša, kako se spoprijema s to preizkušnjo, pove: »Veliko molim k Jehovu in ga prosim, da pomaga meni in sovernikom – tistim, ki so blizu, v zaporu in drugod po svetu.«

Sestra Nadežda German ne more biti skupaj s svojim možem Genadijem že več kot dve leti. Tako kot druge žene, ki so v podobni situaciji, se mora tudi ona spoprijemati z osamljenostjo, ker pogreša svojega moža. Vendar pravi: »Občina mi je sedaj še bolj blizu. Njihova iskrena ljubezen in skrb do mene in mojega moža je zdaj še bolj očitna.«

Sestra Julija Mirecka ima moža Alekseja, ki je v zaporu skupaj z Genadijem. Pove takole: »Bratje in sestre mi pomagajo okrog hiše. Tolažilno je vedeti, da se lahko zanesem na prijatelje in računam na njihovo pomoč.«

Sestra Tatjana Budenčuk sama vzgaja dva otroka, ker je njen mož Aleksej od septembra 2019 v zaporu. Ona pove: »Otroka se trudita osredotočiti na blagoslove, na to, kar nam Jehova daje, in na to, da nas vedno podpira. Vesta, da je ta preizkušnja začasna in da je sedaj čas, da kažeta vero in zvestobo do Jehova.«

Sergej Filatov, mož sestre Natalije Filatove, je bil marca 2020 obsojen na šest let zaporne kazni. Sedaj sama vzgaja njune štiri otroke. O njih pove takole: »Vidim, da pogrešajo očeta in jih skrbi, ali je z njim vse v redu. O tem tudi molijo. Najmlajša hčerka očetu piše pisma, v katerih mu pove, da smo dobro in da mu ni treba skrbeti. Vendar bo boljše, ko bo doma.«

Družina se trudi upoštevati svetopisemske nasvete in ohranjati preprosto življenje. Natalija pravi: »Naučili smo se živeti v okviru svojih finančnih zmožnosti. Imamo dovolj denarja, da pokrijemo nujne življenjske stroške.«

Naše sestre si kljub težavam krepijo vero, tako da imajo še naprej dobro duhovno rutino. Julija pojasnjuje: »Skušam biti na tekočem z vsemi našimi publikacijami. Lahko rečem, da preučujem za dva, ker se takrat, ko se pogovarjam z Aleksejem, skušam spomniti glavnih misli in mu jih nato povem.« Nadežda pove: »Ni težave, ki je ne bi mogli rešiti z Jehovovo pomočjo! Z Jehovom sem povezana skozi cel dan. Počutim se kot majhna punčka v rokah vsemogočnega Očeta. Ko pomagam drugim, pomagam tudi sebi.«

Podobno pove Natalija: »Spomnim se tega, kar je rekla neka sestra: ‚Med Božjim ljudstvom ni nikogar, ki ne bi potreboval tolažbe, pa tudi ni nikogar, ki ne bi mogel tolažiti drugih.‘ Tudi jaz imam občutek zadovoljstva, ko lahko tolažim in spodbujam druge.« Natalija nadaljuje: »Čeprav mi je čustveno in fizično zelo težko biti brez moža, se ne želim smiliti sama sebi in biti depresivna. Satanu ne dam priložnosti, da mi vzame pogum!«

Svetovna bratovščina zelo ceni zvestobo in zdržljivost tistih, ki imajo svoje družinske člane v zaporih v Rusiji in drugih deželah. Vemo, da Jehova ceni te drage sovernike in so zelo dragoceni v njegovih očeh. (Izaija 43:4a)