Leninsko okrožno sodišče v Ufi je 27. septembra 2021 obsodilo Anatolija na dve leti pogojne zaporne kazni.

Anatolij Vilitkevič

• Leto rojstva: 1986 (habarovska regija)

• Biografija: Dela kot tesar. Leta 2008 se je poročil z Aljono. Uživata v pohodništvu in kampiranju.

  Starši so mu že v mladosti vcepili ljubezen do Stvarnika. Še posebej mu je pri srcu obljuba, da bodo v prihodnosti ljudje in živali živeli v miru. Krstil se je leta 1997, ko je bil star 11 let.

Brat Anatolij Vilitkevič je bil na ruski seznam osumljenih teroristov dodan 8. avgusta 2018. Skupaj z bratom Dennisom Christensenom je eden od prvih Prič, ki so bile poslane v pripor, potem ko je vrhovno sodišče Ruske federacije aprila 2017 prepovedalo delovanje Jehovovih prič.

Preiskovalci so v stanovanje Anatolija in Aljone namestili skrite kamere, s katerimi so posneli »zločin«, ko je Anatolij s prijatelji razpravljal o Svetem pismu. Trenutno je obtožen organiziranja dejavnosti tako imenovane ekstremistične organizacije.

Ko so policisti Anatolija odpeljali, je eden od njih Aljoni zlobno rekel, naj si poišče novega moža. Anatolij pravi, da je med zaslišanjem občutil ogromno stresa in čustvenega pritiska. »Rekli so mi, da bodo moja žena in ostali, ki so pri naju obiskovali shode, občutili posledice, če ne bom priznal obtožb. Velikokrat so mi rekli, da bo tudi moja žena pristala v zaporu. V takšnih trenutkih sem molil k Jehovu in ga prosil, naj mi pomaga ohranjati notranji mir.«

Anatolij je več kot dva meseca preživel v priporu, skoraj devet mesecev v hišnem priporu ter več kot eno leto in pol je imel omejitve glede potovanja. Medtem ko je bil v priporu, si je v zvezek zapisoval zglede posameznikov iz Svetega pisma, ki so prav tako doživeli preganjanje. Takole pravi: »Spomnil sem se, da jim Jehova ni odstranil težav, ampak jih tudi ni zapustil. To me je zelo okrepilo in mi zagotovilo, da bo Jehova podobno ravnal tudi z mano. Glavno je, da ostanem zvest.« Zelo so ga okrepila tudi pisma, ki jih je dobil od žene. »V enem od prvih pisem mi je Aljona poslala nekaj najinih fotografij s prijatelji,« pravi. »Vsak večer sem te fotografije pogledal in se poskušal spomniti nečesa zanimivega, kar se je zgodilo meni in osebi na fotografiji. Tako sem imel občutek, da so prijatelji zraven mene.«

Zgled Anatolija in Aljone nas zelo okrepi. Veseli smo, da naši bratje in sestre v Rusiji ostajajo duhovno močni kljub hudemu preganjanju. Hvaležni smo Jehovu, da nas posluša, ko molimo zanje. (2. Korinčanom 1:11)