V petek, 30. avgusta 2019, je brat Valerij Moskalenko na sodišču imel sklepni zagovor. V nadaljevanju sledi del zagovora, ki je bil preveden iz ruščine.

Spoštovani sodnik in cenjeni prisotni! Star sem 52 let in zadnje leto sem v priporu. Pravzaprav sem sedaj priprt že več kot eno leto.

Na koncu te sodne obravnave bi na kratko želel povedati nekaj o sebi in o tem, kako jaz gledam na kazenske obtožbe in kakšen je moj pogled na življenje. Zelo močno upam, da boste vi, spoštovani sodnik, razumeli, zakaj se ne bom odpovedal svoji veri v Boga in zakaj verovanje v Boga ni zločin.

Jehovova priča nisem že od nekdaj. Moji starši so bili ljubeči in so me dobro vzgajali, vendar me je že kot otroka motilo, da je vsepovsod toliko krivice. Razmišljal sem, da ne bi smelo biti tako, da so hudobneži in lažnivci uspešni, pošteni in dobri ljudje pa trpijo.

Ko sem bil star 24 let, sem po nekajmesečnem globokem raziskovanju in preučevanju Svetega pisma našel odgovore na svoja vprašanja.

Vse od takrat sem se pri sprejemanju odločitev trudil biti pozoren na Božje občutke, zakone in načela. Vse to je podrobno opisano [v Svetem pismu] in se je odsevalo v življenju tistih [častilcev], ki so živeli v preteklosti.

V stanovanju živim skupaj s svojo mamo. Je starejša in potrebuje mojo oskrbo. Prvega avgusta 2018, ko je bila sama doma, je preiskovalec zvezne varnostne službe pripadnikom specialnih enot naročil, da prežagajo tečaje vhodnih vrat. Na takšen način je preiskovalec želel vstopiti v moje stanovanje in voditi preiskavo.

Moja mama je bila zelo prestrašena. Ko so zamaskirani pripadniki specialnih enot vdrli v naše stanovanje, je doživela srčni infarkt, zato bi morali poklicati prvo pomoč. Domov sem prispel 30 minut za tem, ko sem izvedel, da je tam policija. Ko sem videl, v kakšnem stanju je mama, mi je v trenutku narasel krvni pritisk. Kljub vsemu temu se nisem razjezil in sem poskušal ostati miren. Bil sem prijazen, kot se spodobi za kristjane. Tega me je naučil moj Bog Jehova in ne želim ga razočarati.

Oprostite, spoštovani sodnik, ponavadi ne govorim toliko o sebi. To ni v moji navadi, ampak sedaj moram.

Jehovova priča sem že več kot 25 let. To je velik del mojega življenja. V vsem tem času me nihče ni imel za ekstremista. Ravno nasprotno, bil sem znan kot dober sosed, priden delavec in skrben sin.

Kar naenkrat sem bil 20. aprila 2017 razglašen za ekstremista. Na podlagi česa? Kaj se je spremenilo? Sem postal slabši? Ne. Sem postal nasilen ali pa sem komu povzročil bolečino in trpljenje? Ne. Sem izgubil pravico, da se sklicujem na 28. člen ruske ustave? Tudi ne. Mojega imena ni bilo v razsodbi vrhovnega sodišča. Nihče mi ni vzel pravice, da se sklicujem na Ustavo Ruske federacije, še posebej na 28. člen. Zakaj sem potem tukaj na zatožni klopi?

Iz mojega pogovora s preiskovalcem je še bolj jasno, da sem bil aretiran in priprt zato, ker verujem v vsemogočnega Boga Jehova in njegovo ime uporabljam v molitvah in pogovorih. Toda to ni zločin. Bog si je sam izbral ime in poskrbel, da je zapisano v Svetem pismu.

Še enkrat ponavljam, da si niti zamisliti ne morem, da bi ravnal v nasprotju z Božjo voljo, ki je jasno izražena v Svetem pismu. Izjavljam, da ne bom zapustil vsemogočnega stvarnika vesolja Boga Jehova, ne glede na to, kako bi se pritiskalo name ali kako bi bil kaznovan. Tega ne bi storil, tudi če bi bil obsojen na smrt.

Spoštovani sodnik, Jehovove priče so po vsem svetu znane kot prijazni in miroljubni ljudje. Velika večina držav po vsem svetu spoštuje pravice, ki jih imajo kot verniki. Močno si želim, da bi se tudi v Rusiji spoštovale pravice vernikov; v tem primeru moje pravice.

Nisem kriv za obtoženi zločin, zato sodišče prosim, da me razglasi za nedolžnega!

Hvala vam!