1. APRIL 2019
RUSIJA

V Rusiji obsojena še ena Jehovova priča

JEZIK PREDVAJANJA:

Rusko sodišče, ki je našemu bratu Dennisu Christensenu izreklo šest let zapora, je 1. aprila 2019 obsodilo tudi 56-letnega Sergeja Skrinikova, ker je izražal vero kot Jehovova priča. Sodišče mu je naložilo visoko denarno kazen v znesku skoraj 5000 evrov. Čeprav je tožilstvo zahtevalo triletno zaporno kazen, mu ni bil odrejen zapor.

Brat Sergej in njegova žena Nina imata eno hčer. Njej in njenemu možu pomagata skrbeti za njunih pet otrok. Poleg tega skrbita za Ninine ostarele starše.

Brat Sergej je na sodišču spoštljivo in prepričljivo branil svojo vero. Med drugim je rekel: »Če bi bil na mojem mestu nekdo, ki ne verjame v Boga, bi bil verjetno obupan. [...] Vendar kot Jehovova priča na svoje okoliščine gledam z očmi vere. Če Bog dovoli, da grem v zapor, to pomeni, da na ta tri leta ne smem gledati kot na kazen, ampak kot na posebno nalogo, da služim na novi lokaciji! Zato nisem obupan. [...] Bog se ne spreminja, pa naj smo svobodni ali v zaporu. Zato nismo nikoli sami. Z nami je povsod, vse dokler smo mu zvesti.«

Močna vera naših sovernikov, kot je brat Sergej, je za nas velika spodbuda. Ko premišljujemo o težkih preizkušnjah, ki jih doživljajo, si želimo enako kot apostol Pavel, ki je rekel: »Naj vas Bog, ki daje upanje, napolni z vso radostjo in mirom zaradi vašega verovanja, da bi z močjo svetega duha rastli v upanju.« (Rimljanom 15:13)

Sklepne besede brata Skrinikova

Prevedeno iz ruščine

Najprej bi se rad zahvalil predsedujočemu sodniku Glebu Borisoviču Noskovu, ker mi [v predkazenskem postopku] ni odredil pripora, kar pomeni, da sem bil lahko ves ta čas z družino. Prav tako se želim zahvaliti celotnemu sodnemu osebju za opravljeno delo.

Še posebej sem hvaležen tožilki, gospe Nadeždi Genadijevni Naumovi, za ustrezno opravljeno zaslišanje, med katerim se ni neprimerno pritiskalo name.

Rad bi se zahvalil tudi odvetnikoma, gospe Irini Aleksandrovni Krasnikovi in gospodu Antonu Nikolajeviču Bogdanovu, ki sta odlično opravila svoje delo. Priznam, da sem bil zelo presenečen, da jima je uspelo, da je na sodišče prišel strokovnjak iz Čeljabinska.

Hvala vsem, dragi prijatelji, da ste me prišli spodbujat na vse obravnave, čeprav je bilo znano, da bodo zaprte za javnost.

Hvala moji mami, ki je kljub šibkemu zdravju prihajala na obravnave, da bi me podpirala.

Hvala moji ljubljeni ženi, ki mi že 37 let stoji ob strani v lepih, pa tudi težkih trenutkih.

Najbolj sem, seveda, hvaležen svojemu ljubljenemu Bogu Jehovu, ki mi je srce napolnil z mirom in veseljem. Morda vam je težko verjeti, ampak ob vsem, kar se mi dogaja, sta v mojem srcu samo veselje in mir in niti malo nezadovoljstva in jeze.

V mojem primeru se izpolnjuje svetopisemska prerokba iz 2. Korinčanom 4:8, 9: »V vseh pogledih pritiskajo na nas, pa nismo tako utesnjeni, da se ne bi mogli premakniti. Zbegani smo, pa nismo povsem brez izhoda. Preganjajo nas, pa nismo puščeni na cedilu. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni.«

Ta prerokba ne govori le o tem, da se bo na Božje služabnike pritiskalo in se jih bo preganjalo. Pokaže tudi, da se delo, ki jim ga je Gospod Jezus zaupal, ne bo le nadaljevalo, temveč se bo širilo še z večjim zagonom. Naslednje besede veljajo za vse, ki se imajo za Jezusove sledilce.

V Mateju 28:19, 20 piše: »Pojdite torej in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega duha ter jih učite, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal. In glejte, jaz bom z vami vse dni do sklenitve stvarnosti.«

Jehovov duh nenehno vodi kristjane. Daje jim moč, ki presega običajno, in jim tako pomaga, da kljub pritiskom opravljajo naloge, ki jim jih je Bog zaupal. O tem smo še bolj prepričani, ko se ozremo v preteklost. V 30. letih 20. stoletja so imeli Božji služabniki pred seboj nalogo, ki se je zdela nemogoča, in sicer da po celotni Sovjetski zvezi oznanijo sporočilo o Božjem kraljestvu. Vendar oznanjevanje vodi Kristus, zato je poskrbel, da je sovjetska vlada v zgodnjih 50. letih na lastne stroške poslala na tisoče družin Jehovovih prič v Sibirijo do najskrajnejših kotičkov dežele. Od takrat je minilo [več] kot 60 let. In čemu smo bili priča? Po vsej Sibiriji so bili uradniki osupli, ko so videli, da se je oznanjevalsko delo razširilo. Neki strokovnjak, ki pozna zgodovino Jehovovih prič v ZSSR, je to takole opisal: »Boj proti Jehovovim pričam je kot pihanje regratove lučke. Močneje ko pihaš vanjo, več semen poleti v zrak in še dlje jih odnese.«

Danes se z Jehovovimi pričami ponavlja ista zgodba. Koga srečamo pri oznanjevanju od hiše do hiše? Gospodinje in upokojence. Ljudi, ki delajo, je težko najti doma. Prav tako je težko, včasih celo nemogoče, oznanjevati v močno varovanih zgradbah, zaporih, sodiščih in kazenskih kolonijah. Toda oznanjevanje vodi Kristus in on [Jehova] je ministrstvu za pravosodje dal v um in srce, da izvrši njegovo voljo. Na koncu so ministrstvo za pravosodje, preiskovalni komite Ruske federacije, tožilstva in drugi organi kazenskega pregona poskrbeli za to z neposrednim in aktivnim vpletanjem v oznanjevalsko dejavnost Jehovovih prič. Kako? Zaradi njihovih ukrepov se ime Najvišjega v vsem vesolju, Boga Jehova, oznanjuje v družinah, na delovnih mestih, v zaporih, na sodiščih in v kazenskih kolonijah od Kaliningrada do Sahalina in Kurilskih otokov ter od Arhangelska do Krima in Jalte. Jehovove priče si niti v sanjah nismo mogle predstavljati, da bo oznanjevanje doseglo takšne razsežnosti. Odprla so se torej vrata za oznanjevanje v novih okoliščinah in na novih področjih. Jehovovim pričam je v veliko čast, da lahko oznanjajo dobro novico na novih področjih. In to omogoča tožilstvo.

Poglejmo zdaj v prihodnost. Če bo vlada še naslednjih deset let pošiljala Jehovove priče v zapor ali kazenske kolonije, jih bo v vsaki kazenski ustanovi približno 200. Predstavljajte si kar štiri občine Jehovovih prič v enem zaporu! Vodstvo zapora bo rotilo ministrstvo za pravosodje, da izpusti Jehovove priče. Kaj mislite, kaj bi večina Prič prosila Boga? Rekla bi: Gospod, ne omehčaj srca uradnika; naj me ne izpusti iz zapora. Tukaj imam toliko svetopisemskih učencev in iskrenih ljudi, s katerimi se lahko pogovarjam.

Če bi bil na mojem mestu nekdo, ki ne verjame v Boga, bi bil verjetno obupan. Morda bi rekel: »Nikogar nisem ubil, nikogar nisem oropal, nikomur nisem ničesar ukradel. Niti prepiral se nisem z nikomer. To dokazujeta poročili lokalne uprave in okrožnega inšpektorja. Kljub temu tožilstvo zame zahteva tri leta kazenske kolonije.« To bi bil razlog za obupanost. Vendar kot Jehovova priča na svoje okoliščine gledam z očmi vere. Če Bog dovoli, da grem v zapor, to pomeni, da na ta tri leta ne smem gledati kot na kazen, ampak kot na posebno nalogo, da služim na novi lokaciji! Zato nisem obupan. Na to gledam kot na posebno čast, da služim Bogu tam, kjer še ni Jehovovih prič. Množični mediji so že dobro zorali in pripravili teren. Zdaj je čas za sejanje.

Bog se ne spreminja, pa naj smo svobodni ali v zaporu. Zato nismo nikoli sami. Z nami je povsod, vse dokler smo mu zvesti. Prepričan sem, da Bog upošteva moje fizično in duhovno zdravje, in če je njegova volja, bo vplival na um in srce predsedujočega sodnika, da ugodi zahtevi gospe Naumove, da grem v zapor. Veselim se že 1. aprila. V Hebrejcem 13:6 imam zagotovilo: »Jehova je moj pomočnik, ne bom se bal. Kaj mi more storiti človek?« Sam Bog Jehova mi bo pomagal. Koga bi se bal?

Sergej Skrinikov