Dennis se je lahko med pritožbeno obravnavo, ki je potekala v četrtek, 16. maja 2019, zagovarjal skoraj eno uro. Sledi iz ruščine preveden zapis njegovega prepričljivega zagovora na sodišču.

Pred mnogimi leti je neki hudoben človek izrekel naslednje [načelo]: »Večkrat ko se laž ponovi, bolj postaja resnica.« Drugače povedano – tisočkrat ponovljena laž postane resnica. Zaradi te laži, ki so jo nekateri skušali predstaviti kot resnico, je nastalo veliko težav in je škodovala mnogim nedolžnim ljudem.

To je bilo v preteklosti, danes v 21. stoletju pa velja splošno prepričanje, da se izobraženi ljudje znajo učiti iz zgodovine.

Toda videti je, da ni tako. Enake metode se znova uporabljajo proti meni na tem sodišču in proti drugim Jehovovim pričam v Rusiji. In zgodba se ponavlja, ta laž vodi v mnoge težave in škoduje številnim nedolžnim ljudem.

V mojem primeru ta laž vsebuje obtožbe o tem, da sem nadaljeval dejavnost prepovedane lokalne verske skupnosti Jehovovih prič v Orjolu, ki jo je sodišče razglasilo za ekstremistično, in da sem to delal na skrivaj.

Te obtožbe se na tem sodnem procesu brez kakršnih koli dokazov ponavljajo znova in znova. Zdi se, da tako skušajo iz te laži narediti resnico.

Prava resnica je, da nikoli nisem imel nobenega opravka z lokalno versko skupnostjo Jehovovih prič v Orjolu.

Nobena skrivnost ni, da sem Jehovova priča. S prijatelji sem obiskoval različne verske shode, ki jih je vodila verska skupina, ki ni imela ničesar z orjolsko lokalno versko skupnostjo Prič. To je bilo povsem zakonito, saj je v skladu z 28. členom Ustave Ruske federacije.

Nisem nadaljeval dejavnosti prepovedane orjolske lokalne verske skupnosti Prič in nisem ravnal v nasprotju z rusko zakonodajo. Nikoli nisem bil vpleten v nobeno obliko ekstremizma.

Mnogi so me že vprašali: »Zakaj so miroljubne Jehovove priče prikazane kot ekstremisti in kaj je sploh pri njih ekstremističnega?« Moj odgovor je: »Ne vem!«

Jehovove priče ljubijo sebe in bližnje. Prizadevajo si opravljati dobra dela za družbo (da koristijo družbi). So pošteni ljudje, ki spoštujejo državne zakone in plačujejo davke. V čem so »ekstremisti«? Odgovora ne poznam in ga med temi sodnimi obravnavami še do danes nisem dobil.

Obtožen sem nadaljevanja dejavnosti manjše pravne osebe, ki jo je sestavljalo okoli deset članov in jo je sodišče razglasilo za ekstremistično. Kdaj in kako sem nadaljeval dejavnost te pravne osebe? Kaj točno je moja ekstremistična dejavnost?

V času sojenja nisem prejel niti enega odgovora na ti vprašanji. In veste zakaj? Ker skušajo iz laži narediti resnico tako, da jo vedno znova ponavljajo!

Tukaj v Rusiji si nekdo res hudo prizadeva, da bi miroljubne Jehovove priče prikazal kot ekstremiste, ampak to ni pošteno in nima nič skupnega z resnico. Jehovove priče nismo ekstremisti. In veste zakaj?

Prvič, Jehovove priče ne primemo za orožje in ne sodelujemo v vojnah. Med drugo svetovno vojno so v Nemčiji žrtvovali svoje življenje, ker niso želeli služiti v vermahtu, nemški vojski. Prav tako niso šli na vzhodno fronto in ubijali sovjetskih vojakov.

V Sovjetski zvezi so bili kruto preganjani in označeni za protikomunistične sovražnike ljudstva. Vendar niso sovražili svojih preganjalcev.

Danes smo Jehovove priče združene kot svetovna bratovščina, ki jo sestavljajo posamezniki iz različnih dežel in narodov. Med seboj živimo v ljubezni in miru. To dokazuje, da je mogoče premagati razlike, ki razdvajajo človeštvo, čeprav smo si različni.

Drugič, Jehovove priče nismo nikjer drugje na svetu obtožene ekstremizma, razen v Rusiji. V več kot 200 deželah po svetu delujemo v miru in svobodno. Znani smo kot miroljubni ljudje, ki nimajo prav nič skupnega z ekstremizmom.

Združujejo nas enaka prepričanja, ki temeljijo na Svetem pismu in nas spodbujajo, da kažemo dobre lastnosti, kot so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrota, vera, [blagost] in samoobvladanje.

V Svetem pismu so te lastnosti imenovane »sad duha« in ne ustvarjajo problemov v družbi. Nič skupnega nimajo z ekstremizmom, temveč koristijo vsem ljudem.

Tretjič, uveljavljanje ruskega zakona o boju proti ekstremističnim dejavnostim na Jehovovih pričah so obsodili ruski strokovnjaki za človekove pravice. Številni od njih so jasno izjavili, da je to sramota za Rusijo kot demokratično državo, v kateri vladajo zakoni. Če bi bil med Pričami prisoten ekstremizem, ti spoštovani strokovnjaki ne bi obsodili uveljavljanje tega zakona na Pričah.

Četrtič, mednarodna skupnost je prav tako obsodila uveljavljanje zakona o boju proti ekstremističnim dejavnostim na Jehovovih pričah v Rusiji. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je pozvala ruske oblasti, naj nehajo uporabljati ta zakon proti njim. Odbor Združenih narodov za človekove pravice je večkrat izrazil zaskrbljenost nad tem, da je v Rusiji zakon o boju proti ekstremizmu usmerjen proti Pričam, zaradi česar so miroljubni in nedolžni ljudje preganjani.

Jezus Kristus je svoje sledilce opozoril: »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas.« (Janez 15:20) a Na koncu so ga obsodili in usmrtili na podlagi lažne obtožbe o ekstremizmu, kar je bila velika krivica.

Ampak mi ne živimo niti v prvem stoletju niti v srednjem veku. Živimo v 21. stoletju, v času človekovih pravic in svobode veroizpovedi, kar bi morali imeti vsi ljudje brez razlike.

Ali je res mogoče prepovedati posamezniku, da bi verjel v Boga, in ga nato zapreti? Mislim, da to ni prav. To se dogaja samo v totalitarnih državah, ne pa v demokratičnih, v katerih vlada zakon. Upam, da je Rusija takšna ali da za tem vsaj stremi.

Med temi sodnimi obravnavami sem slišal, da imajo nekateri v Rusiji za ekstremistično, da je kdo prepričan, da je njegova vera prava, in o tem javno govori. To je povsem nelogično, ker je vsak vernik prepričan, da je njegova vera prava. Zakaj bi izpovedoval svojo vero, če ne bi verjel, da je prava?

Če ta argument zadostuje, da se nekoga razglasi za ekstremista, potem je bil tudi Jezus ekstremist. Ponciju Pilatu je rekel: »Jaz sem se rodil in prišel na svet zato, da bi pričal za resnico. Vsak, ki je na strani resnice, posluša moj glas.« (Janez 18:37)

To pomeni, da resnica obstaja [v Svetem pismu]. Jezus je oznanjeval resnico in o njej poučeval svoje učence. Pri tem ni imel v mislih resnice na splošno, temveč je govoril o resnici glede Božjega namena. Božji namen z Jezusom, »Davidovim sinom« (njegovim potomcem), je bil v glavnem ta, da služi kot veliki duhovnik in vladar Božjega kraljestva.

Jezus je pojasnil, da je glavni namen njegovega prihoda na zemljo in delovanja na njej ta, da oznanjuje resnico o tem Kraljestvu. Ali imajo ljudje danes Jezusa za ekstremista, ker je oznanjeval resnico?

Jehovove priče posnemamo njegov zgled in oznanjujemo resnico iz Svetega pisma, da je Božje kraljestvo edina rešitev za vse človekove težave. O tem, kar piše v Božji Besedi, se pogovarjamo z vsemi ljudmi.

Jezus je nekoč v molitvi Boga prosil: »Posveti jih z resnico; tvoja beseda je resnica.« (Janez 17:17) Zato je pomembno, da vsi ljudje izvedo resnico iz Svetega pisma. To je koristno in nima nič skupnega z ekstremizmom.

Jehovove priče nismo edini, ki cenimo Sveto pismo. Ruski znanstvenik Mihail Lomonosov je rekel: »Stvarnik je dal človeški rasi dve knjigi. V eni je razodel svojo mogočnost, v drugi pa svojo voljo. Prva je vidni svet, ki ga je ustvaril [...]. Druga knjiga je Sveto pismo.«

Nedvomno je Lomonosov skrbno preučeval Sveto pismo in je imel prav. O Bogu se lahko naučimo veliko, če opazujemo njegovo stvarstvo. Še več pa se lahko naučimo, če beremo, preučujemo in preiskujemo njegovo Besedo, Sveto pismo.

Sveto pismo samo o sebi pravi: »Celotni Sveti spisi so navdihnjeni od Boga in koristni za poučevanje, [...] za vzgajanje v pravičnosti, da bi bil Božji človek povsem primeren, popolnoma usposobljen za vsako dobro delo.« (2. Timoteju 3:16, 17) Za vsako dobro delo!

Obiskoval sem krščanske shode, ki jih je vodila verska skupina, ki ni imela nobene povezave z lokalno versko skupnostjo Jehovovih prič v Orjolu, in sodeloval na njih. Razpravljali smo ravno o tem, kako lahko delamo dobro ljudem.

Na sodišču smo si ogledali videoposnetka z našega verskega shoda, ki sta bila posneta 19. in 26. februarja 2017. Na njih ni bilo videti ali slišati nič ekstremističnega. Razpravljali smo o svetopisemskih mislih, ki zelo koristijo vsem ljudem. Na shodu je bilo mirno in veselo vzdušje, kar je značilno za shode Jehovovih prič.

Svetopisemske misli, o katerih smo razpravljali, niso škodljive za družbo. Ravno nasprotno, številnim ljudem so v veliko pomoč in tolažbo. Za tiste, ki žalujejo za svojimi dragimi umrlimi, so v Svetem pismu zapisane naslednje tolažilne besede: »Zadnji sovražnik, ki bo uničen, pa bo smrt.« (1. Korinčanom 15:26)

Smrt je sovražnik vsakega človeka, toda Bog se smrti ne boji. V Izaiju 25:8 je zapisana njegova obljuba: »Smrt bo požrl za vedno in Vrhovni gospod Jehova bo obrisal solze z vseh obrazov. Po vsej zemlji bo odpravil sramoto s svojega ljudstva, ker je tako govoril Jehova.«

Zamislite si ta čas! Nič več ne bo pogrebov in pokopališč. Ko bo Bog izpolnil svojo čudovito obljubo, da obudi mrtve, bodo solze žalosti nadomestile solze veselja. Končno bodo neštete rane, ki jih je zadala smrt, ozdravljene.

Te misli meni osebno pomenijo zelo veliko, ker mi je smrt vzela že mnogo ljudi, ki sem jih imel rad. V času mojega pripora je umrla oseba, s katero sva si bila zelo blizu in mi je pomenila res veliko – moja babica Helga Margrethe Christensen.

V moji družini je bila prva, ki je začela preučevati Sveto pismo in postala Jehovova priča. Najprej je z resnico iz Svetega pisma seznanila mojega očeta in nato še mene. Številni ljudje, ki so jo poznali – sosedje, sodelavci in družina – so jo imeli radi in so jo spoštovali.

Tudi ona je čutila ljubezen in spoštovanje do vsakogar, ne glede na njegovo vero, narodnost ali barvo kože. Skušala je pomagati vsakomur in delala dobro vsem ljudem. Žal bi nekateri zanjo verjetno rekli, da je ekstremistka. Vendar se večina razumnih ljudi z njimi ne bi strinjala.

Komaj čakam, da pride dan, ko ji bo Bog povrnil življenje in se bova spet srečala. Na žalost nisem mogel na njen pogreb. Ker sem bil zaprt zaradi nesmiselnih obtožb o ekstremizmu, v tem težkem času nisem mogel tolažiti svoje družine.

Svetopisemsko upanje na vstajenje mrtvih me tolaži in mi zagotavlja, da je nisem izgubil za vedno in da se bova nekega dne zopet videla na očiščeni zemlji pod vlado Božjega kraljestva. Če to upanje lahko pomaga meni in me tolaži, sem prepričan, da lahko pomaga tudi drugim.

Na naših shodih smo razpravljali tudi o prihodnjem raju na zemlji, kjer bo dovolj hrane za vse ljudi in bodo vsi živeli v miru. Nihče ne bo bolan, saj v Izaiju 33:24 piše: »Noben prebivalec ne bo rekel: ‚Bolan sem.‘ Ljudstvu, ki prebiva v deželi, bo pregreha oproščena.«

Ali je to, da se o takšnih obljubah pogovarjaš z drugimi, škodljivo za družbo? Ravno nasprotno, te obljube vlivajo ljudem upanje in jim prinašajo veselje. Sam Jezus je rekel: »Srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:28)

Vsak se sam odloči, ali bo temu verjel ali ne. Bog nikogar ne sili, naj mu služi. V Jeremiju 29:11 so zapisane njegove besede: »‚Kajti dobro vem, kakšen je moj namen z vami,‘ govori Jehova. ‚Nameravam vam dati mir, ne pa nesrečo, dati vam hočem prihodnost in upanje.‘«

Vsem nam Bog ponuja najboljše življenje – želi, da z njim razvijemo tesno prijateljstvo. Jehovove priče vabimo ljudi, naj se odločijo za to najboljšo pot, ki vodi v tesno prijateljstvo z Bogom in v večno življenje. Vse to nima nič skupnega z ekstremizmom. Kaj je moja »ekstremistična dejavnost« in zakaj me hočejo za šest let spraviti v zapor?

Nisem se vedel kot zločinec ali ekstremist. Ljudje iz moje okolice, policist iz mojega kraja in osebje zapora govorijo dobro o meni. Zato vas še enkrat vprašam: »Kaj je moja ‚ekstremistična dejavnost‘ in zakaj me hočejo za šest let spraviti v zapor?«

To mi ni jasno in tega že dve leti ne morem razumeti. Morda bo pritožbeno sodišče lahko priskrbelo jasne odgovore na moja vprašanja. Na prvostopenjskem sodišču odgovorov nisem dobil.

Kot sem že rekel, ne živimo v srednjem veku, ampak v 21. stoletju. Človeštvo je v nekaterih pogledih napredovalo. Vendar je res žalostno, da so ljudje v Rusiji znova preganjani in celo mučeni samo zaradi svoje vere.

Člani preiskovalnega komiteja v Surgutu so 15. februarja 2019 med zaslišanjem sedmih Jehovovih prič uporabljali mučilne metode, da bi od njih dobili odgovore, ki so jih hoteli slišati. Za vse ljudi v Rusiji velja 51. člen Ustave Ruske federacije, ki določa, da posamezniku ni treba pričati proti sebi in svojim ljubljenim. Vendar preiskovalni komite Pričam ni dovolil, da se skličejo nanj.

Prisilili so jih, da so šli na kolena z dvignjenimi rokami. Tepli so jih po glavi in telesu ter jih poniževali zaradi narodnosti in vere. Čez glavo so jim dali vrečo in jo okoli vratu zalepili s trakom, da niso mogli dihati. Roke so jim zvezali za hrbet, nato pa so jim zvezali še noge. Vpili so nanje in iz njih skušali izsiliti določene izjave. Nekateri od njih so bili večkrat na robu smrti in so izgubili zavest, ko so se dušili. Nato so jih polili z vodo in se spravili nanje z električnimi paralizatorji.

Vse to je dobro dokumentirano v preiskavi, toda proti nobenemu od članov preiskovalnega komiteja ni bil uveden kazenski postopek. Odgovorne osebe si enostavno zatiskajo oči oziroma trdijo, da so si Priče poškodbe povzročile same. Ampak to je naravnost smešno! To je velikanska laž!

Vse to je sramota za sodobno zgodovino Rusije in upam, da bodo storilci sojeni in kaznovani. Kako lahko naredijo kaj takega ljudem? Kako lahko uporabljajo enako strašne sadistične metode, kot sta jih uporabljala Hitler in Stalin? Upam, da je ta primer drugačen. Iskreno upam, da je bila to napaka, ki bo kmalu popravljena!

V razsodbi prvostopenjskega sodišča piše: »Nadaljevanje dejavnosti verske skupnosti, ki je bila ukinjena s pravnomočno odločitvijo sodišča zaradi opravljanja ekstremistične dejavnosti, je že samo po sebi zločin in ekstremistično dejanje, ki se kaznuje.« To razumem. Toda kaj imam pri tem jaz?

Jaz pri vsem tem nimam prav nič! Nikoli nisem imel ničesar z orjolsko lokalno versko skupnostjo Jehovovih Prič. V nobenem primeru nisem nadaljeval njene dejavnosti.

Vsa moja dejanja so povezana z mojim krščanskim življenjem v verski skupini, ki ni imela nič skupnega s pravno osebo – lokalno versko skupnostjo Jehovovih prič v Orjolu. Vsa moja dejanja so bila zakonita in v skladu z 28. členom Ustave Ruske federacije.

Svojih dejanj nisem nikdar razumel kot nadaljevanje »nezakonite« dejavnosti lokalne verske skupnosti Jehovovih prič v Orjolu. V enem od svojih telefonskih pogovorov, ki smo ga slišali tudi na sodišču, sem prijatelju rekel: »Mi smo verska skupina. Nismo povezani z lokalno versko skupnostjo ali z Upravnim središčem.«

Prvostopenjsko sodišče je to prezrlo in raje upoštevalo lažno pričevanje tajne priče A. P. Jermolova, ki je v resnici agent zvezne varnostne službe. Pritožbeno sodišče lahko potrdi, da je A. P. Jermolov pravzaprav Oleg Genadevič Kurdjumov.

Najprej je Oleg Kurdjumov pred preiskovalcem izjavil, da ne ve ničesar, in se je sklical na 51. člen Ustave Ruske federacije. Naslednji dan je pod psevdonimom A. P. Jermolov dal drugačno izjavo. Kasneje je pod tem psevdonimom dal še več izjav.

Na sodišču smo si ogledali videoposnetka z našega verskega shoda, ki sta bila posneta 19. in 26. februarja 2017. Shoda nimata nič skupnega z lokalno versko skupnostjo Jehovovih prič v Orjolu. Iz posnetkov se je jasno videlo, da je bil Oleg Kurdjumov ta, ki je na skrivaj snemal shod. Zabavno je bilo opazovati, kako očitno je bilo, da ima kamero on. Ko se je premaknil, se je premaknila tudi kamera, in ko se mu je kdo približal, je bilo jasno slišati: »Zdravo, jaz sem Oleg.«

To pomeni, da najprej kot tajni agent zvezne varnostne službe snema naš verski shod. Nato pod svojim pravim imenom trdi, da ne ve ničesar. Naslednji dan laže pod psevdonimom in to laž ponavlja na sodišču kot skrita priča. Ali je to pošteno?

Agenti zvezne varnostne službe po zakonu ne smejo na skrivaj pričati na sodišču. Vendar so si tožilci, urad tožilca in sodnica na prvostopenjskem sodišču enostavno zatisnili oči pred tem in agentu dovolili, da lažno priča. Zdaj njegovo pričevanje uporabljajo proti meni. Ne morem razumeti, kako je prvostopenjsko sodišče lahko to dovolilo.

Še bolj pa se čudim temu, kako so to lahko dovolili tožilci in urad tožilca. Poskrbeti bi morali, da se upoštevajo vsi ruski zakoni in da se noben ne krši. Oni pa so si enostavno zatisnili oči pred tem.

Pritožbeno sodišče prosim, naj me ne razume narobe. Osebno nimam nič proti tem ljudem. Prepričan sem, da so dobri in prijazni. Z njimi bi v prihodnosti z veseljem spil kavo in bi se na račun tega, kar se je zgodilo, še dobro nasmejali. Toda nisem zadovoljen z njihovim slabo opravljenim delom, ki je milo rečeno živa polomija.

Razumem, da je bilo za prvostopenjsko sodišče skrivno pričevanje agenta zvezne varnostne službe kot naročeno, saj takšna skrita priča nima vesti. Brez težav lahko laže in izkrivlja resnico ter pove pred sodiščem kar koli, da bi me obsodili.

Takšna priča ni vredna zaupanja in ne more biti zanesljiv vir informacij. Nihče nima pravice uporabiti takšne lažne priče, da se nedolžnega človeka pošlje v zapor.

Pred približno dvema letoma sem na eni od številnih obravnav, na katerih se je odločalo o podaljšanju mojega pripora, rekel: »Prosim vas, vrnite mi življenje!« To vas prosim tudi danes.

Glede svojega pripora imam občutek, da me ne želijo le izolirati od družbe in me obsoditi. Želijo me izolirati pred javnostjo, da bi odtegnili njeno pozornost od mojega sodnega procesa.

Pravzaprav to, da sem že ves čas v priporu, štejem za nezakonito in nehumano. Njihov namen je, da me prikrajšajo za to, da se učinkovito zagovarjam in da javno pred mediji izrazim svoje mnenje. Toda ta čas bo zagotovo prišel!

Da, želim si, da mi vrnete življenje. Tako bom lahko spet mirno in tiho živel v tem lepem mestu s svojo ženo Irino. Že skoraj dve leti nimam svojega življenja. Živim življenje, ki mi ga narekujejo drugi.

Agenti zvezne varnostne službe so me obrekovali in me blatili. Priredili so dokumente in strokovne študije ter uporabili lažne in skrivne priče, ki so na sodišču lagale proti meni.

Vse to so naredili, da bi miroljubnega vernika prikazali kot ekstremista, ki ogroža druge in nacionalno varnost v Rusiji. Pravzaprav so te obtožbe smešne in nesmiselne.

Žalostno je, da je prvostopenjsko sodišče podprlo te obtožbe in prezrlo dejstva. Spoštovana sodnica, prosim vas, da ustavite to krivico in podprete resnico. Prosim vas, da mi vrnete življenje!

Že na prvostopenjskem sodišču sem pred tremi meseci povedal: »Edina zame sprejemljiva razsodba na tem sodnem procesu bo ta, da se me oprosti in izpusti ter da prejmem opravičilo in da se mi škoda povrne. Kar koli manj od tega zame ne bo sprejemljivo!« Še vedno sem enakega mnenja.

Vsaka druga odločitev bo nepoštena in se bom nanjo pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice. Tam bom zagotovo zmagal.

Zatem bodo Evropsko sodišče za človekove pravice, ljudje po vsem svetu in prav gotovo številni visoki uradniki v Rusiji, vključno z ruskim predsednikom Vladimirjem Vladimirovičem Putinom, presenečeni. Spraševali se bodo, zakaj sodišče v Orjolu ni videlo tega, kar je vsem tako jasno – da ta proces proti meni temelji na laži, iz katere so skušali narediti resnico tako, da so jo znova in znova ponavljali.

Ali je res potrebna tako dolga pot do pravice? Če je pritožbeno sodišče takšnega mnenja, z veseljem obveščam vas in vse tukaj prisotne, pa tudi tiste, ki spremljajo ta sodni primer: »Na to sem pripravljen!«

Ne bom odnehal, ker vem, da nisem kriv teh obtožb in da je resnica na moji strani. Ne bojim se tega, da bi bil poslan v kazensko kolonijo, čeprav bi bila to povsem nepoštena odločitev.

Ne bojim se in me ne skrbi. V sebi čutim mir. Moj Bog Jehova me ne bo nikoli zapustil in že vidim, kako se bodo izpolnile naslednje lepe besede:

Saj Bog ni nepravičen,

spominja moje ljubezni se.

Ob meni on ves čas je,

z njim ob strani jaz zmorem vse.

Jehova me podpira,

me dviga, kadar mi gre na jok;

da, Jehova, moj prijatelj,

oče in Bog.

To je vse. Hvala, da ste mi prisluhnili!