Dennis je lahko med pritožbeno obravnavo, ki je potekala v četrtek, 23. maja 2019, imel svoj zadnji zagovor pred sodiščem. Sledi iz ruščine preveden zapis njegovega zagovora.

Še posebej bi se rad zahvalil vsem, ki so mi v zadnjih dveh letih, odkar se je začel ta sodni proces, pomagali in me podpirali.

Najprej bi se rad zahvalil svoji ženi Irini, ki že od samega začetka dela vse, kar lahko, da bi mi pomagala in me podpirala. Skrbela je zame in mi v zapor prinašala oblačila, hrano, zdravila in kar koli drugega sem potreboval. Z obiski in pismi, ki mi jih je pošiljala vsak dan, me je podpirala čustveno in duhovno.

Moja ljubljena žena, tvoja močna vera, tvoja velika potrpežljivost, tvoj mir, tvoja ljubezen do mene in do resnice ter tvoj optimizem – z vsem tem si mi velik zgled. Vedi, da te zelo ljubim in da sem zelo ponosen nate!

Rad bi se zahvalil tudi svoji družini na Danskem, še posebej ostarelemu očetu in sestri. Želim, da veste, da vas zelo pogrešam. Rad vas imam in sem vam hvaležen za vse, kar ste naredili zame. Ko sem bil v priporu, ste me podpirali z veliko pismi in klici. Prepričan sem, da mi boste vedno stali ob strani in da ne boste nikoli izgubili upanja, da bomo lahko nekega dne spet skupaj kot družina.

Prav tako bi se rad zahvalil številnim prijateljem po vsem svetu. Podpirali ste me s pismi, spodbudnimi besedami, čudovitimi slikami in darili. Vse to mi je pomagalo razumeti, da nisem sam in da imam veliko mednarodno družino.

Dragi prijatelji, vedite, da me je vsako pismo, dolgo ali kratko, spodbudilo in okrepilo. Prosim, ne bodite žalostni, če ne morem odgovoriti na vaše pismo. V prihodnosti vas bom poiskal, se vam zahvalil in vas objel. To vam obljubljam!

Rad bi se zahvalil tudi danskemu veleposlaništvu v Moskvi in vsem, ki tam delajo. Prišli ste na številne obravnave in me velikokrat obiskali v zaporu. Vaši koristni nasveti, smernice in spodbude mi pomenijo veliko. Hvaležen sem vam za vašo podporo in pomoč.

Prav tako bi se rad zahvalil pritožbenemu sodišču, da mi je dovolilo biti prisoten na tej obravnavi. Ko sem na prejšnjih pritožbenih obravnavah iz zapora sodeloval preko videokonference, sem slabo slišal, kaj se je tam govorilo. O polovici vsega, kar se je tam dogajalo, sem lahko samo ugibal. Zato sem se težje zagovarjal. Poleg tega med videokonferenco sediš za zapahi in se počutiš kot žival v živalskem vrtu. Za 21. stoletje se mi to zdi neprimerno in nehumano.

Že skoraj dve leti sem priprt in ta sodni primer traja že 15 mesecev. Da bi človek vse to zdržal, ne obupal in mu to ne bi vzelo volje, je nujno imeti notranjo moč. Biblija v pismu Filipljanom, v 4. poglavju, v 13. vrstici pravi: »Vse zmorem po njem, ki mi daje moč.« a V Izaijevi knjigi, v 12. poglavju, v 2. vrstici beremo: »Glej, Bog je moja rešitev. Zaupal bom in se ne bom bal, saj je Jah Jehova moja moč in moja sila, on je moja rešitev.«

V vsem tem času sem čutil, da je moj Bog Jehova z menoj in mi daje moč, da vse to zdržim, se ne vdam, premagujem malodušje, sem vesel in srečen ter da ohranim nasmeh na obrazu. Res sem mu hvaležen in sem ponosen, da mu služim kot njegova priča – kot Jehovova priča.

Veliko ljudi me je vprašalo, kako je ta kazenski postopek vplival name. Seveda ni lahko biti v zaporu tako dolgo, biti odrezan od žene, družinskih članov in prijateljev. Zadnji dve leti sem bil zelo osamljen. Lahko bi se reklo, da sem zgolj obstajal. Od 24 ur na dan sem jih 23 preživel v celici, veliki tri krat šest metrov. Eno uro na dan sem se lahko sprehajal po dvorišču, ki je bilo prav tako veliko tri krat šest metrov, ampak je bilo vsaj zunaj. V teh dveh letih sem srečal različne ljudi in imel veliko zanimivih pogovorov. In opazil sem, da se mnogi od njih borijo za to, da bi imeli pravično preiskavo in sojenje. Večini se zdi, da povsod naletijo na gluha ušesa. Tudi jaz imam že dve leti takšen občutek. Po najboljših močeh sem jim skušal pomagati in jih spodbujati, saj sem prepričan, da bi tudi Jezus Kristus tako ravnal.

Dobil sem veliko novih prijateljev. Nekateri od njih so bili velikokrat prisotni na mojih sodnih obravnavah, drugi so mi pisali pisma. Nekatere poznam osebno, ostalih pa še ne. Nekateri so moji soverniki, drugi niso. Vendar me kljub temu podpirajo, ker ne morejo prenesti te krivice, ki se dogaja v Rusiji. Nekateri ljudje skušajo označiti Jehovove priče – miroljubne državljane, ki ljubijo bližnje kot same sebe – za zločince in jih imajo za ekstremiste. To je povsem nelogično in smešno. Mnogi so šokirani, da se vse to dogaja tukaj v Rusiji v 21. stoletju.

Nekateri so me vprašali, kako je ta kazenski postopek vplival na mojo vero. Samo še bolj jo je okrepil in izkusil sem to, kar je zapisano v Bibliji, v Jakobovem pismu, v 1. poglavju, v vrsticah 2–4: »Moji bratje, kadar vas doletijo raznovrstne preizkušnje, si to štejte zgolj v veselje, saj veste, da se iz takšne preizkušenosti vaše vere razvije zdržljivost. Zdržljivost pa naj svoje delo opravi do konca, da boste popolni in zdravi v vseh pogledih, da vam ne bo ničesar manjkalo.«

Še zdaleč nisem popoln, toda naučil sem se vztrajati in ohraniti veselje v stiskah. In kar je najpomembnejše – še bolj sem se zbližal s svojim Bogom Jehovom. Čutim še večjo željo, da bi drugim govoril o njegovih namenih; še večjo željo, da bi še naprej oznanjeval dobro novico o Božjem kraljestvu, ki je edina rešitev za človekove težave; še večjo željo, da bi z drugimi govoril o svetopisemski dobri novici o miru in večnem življenju na rajski zemlji ter da bi jim pomagal zbližati se s Stvarnikom in razviti močno vero vanj in v njegove obljube.

Ta govor se uradno imenuje »zadnja beseda obtoženca« in morda so to res zadnje besede, ki jih boste danes slišali od mene. Morda bo to zadnja sodna obravnava v tem kazenskem primeru in se bo s tem končalo to dveletno obdobje mojega življenja. Vendar bodite prepričani, da to niso moje zadnje besede o tem sodnem primeru in o krivici, ki jo tukaj v Rusiji doživljajo miroljubni in povsem nedolžni ljudje. To je šele začetek in še veliko imam povedati javnosti. Ne bom tiho, kot da bi bil česa kriv ali kot da bi imel kaj skrivati. Imam čisto vest – nisem storil nič napačnega, nisem prekršil nobenega ruskega zakona in nimam se česa sramovati.

Kar se dogaja meni in drugim Jehovovim pričam v Rusiji – lažne obtožbe o ekstremizmu, zaslišanja, aretacije, preiskave, zasegi, grožnje in zdaj celo mučenje – tega bi se morali sramovati. Pravzaprav je to sramota. Resnica vedno pride na dan in pravica bo prej ali slej zmagala. Biblija v pismu Galačanom, v 6. poglavju, v 7. vrstici pravi: »Ne dajte se zavesti: Boga se ne da zasmehovati. Kar namreč človek seje, to bo tudi žel.«

Kakšen razlog je imelo prvostopenjsko sodišče, da mi je naložilo šestletno zaporno kazen? Prav nobenega! Nobenega dokaza ni, da sem storil kaj napačnega. Ravno nasprotno, veliko dokazov pričuje, da sem uveljavljal pravice, ki mi jih zagotavlja 28. člen Ustave Ruske federacije. Spoštujem zakone ruske vlade in sem pošten človek. Sem kristjan, vernik, Jehovova priča in imam rad ruski narod. Zakaj sem kaznovan? Zakaj sem obsojen na šest let zapora? Za prazen nič. To ni pravično.

Iskreno upam, da bo danes pritožbeno sodišče spoštovalo zakon in poskrbelo, da bo zmagala pravica. Upam, da bo ravno to sodišče končalo versko preganjanje, ki se dogaja v Rusiji. Res upam, da bo to pritožbeno sodišče pokazalo vsemu svetu, da tukaj v Rusiji verska svoboda velja za vse.

V bližnji prihodnosti se bodo izpolnile besede, zapisane v Mihu, v 4. poglavju, v 3. in 4. vrstici: »On bo razsojal med mnogimi ljudstvi [...]. Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več dvignil meča proti narodu niti se ne bodo več učili vojskovati. Vsak bo sedel pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo plašil.«

Bog vedno sodi pravično in pod njegovo vlado ne bo nikoli več sporov, nasilja ali vojn. Namesto tega bo vladal mir in ne bo več stisk. Z drugimi besedami, človeštvo bo uživalo pravo srečo.

Spoštovana sodnica, danes lahko s svojo odločitvijo naredite velik korak v to smer, v smer pravice in miru; velik korak v smer sveta brez strahu, trpljenja in krivic. In upam, da boste ta korak naredili. Že vnaprej se vam zahvaljujem!