Takrat 78-letni brat Aleksander Ursu iz Džankoja na Krimu je stopil iz hiše, da bi na dvorišču pozdravil sina Viktorja. Bil je večer 15. novembra 2018. Aleksandra so pred vhodom presenetile luči. Šel je proti njim in kar naenkrat je zaslišal vpitje: »Stoj, policija!«

Aleksander je mislil, da se z njim kdo šali, vendar je hitro ugotovil, da to ni šala. Zamaskiran moški je zgrabil njegove roke in mu jih zvil za hrbet. Drugi zamaskirani moški ga je udaril v obraz. Šest pripadnikov zvezne varnostne službe, ki so bili oboroženi z avtomatskim orožjem, je najprej preiskalo Aleksandra in Viktorja, nato pa vdrlo v hišo.

Aleksandrova žena Nina je bila takrat v kuhinji. Eden od policistov ji je vzel mobitel in jo vprašal, kaj je gledala. Policisti so dom preiskovali več ur, vendar niso našli nobene publikacije, ki je v Rusiji na seznamu ekstremističnega gradiva.

Naš dragi starejši brat ni bil aretiran. Toda Aleksander in vse druge Priče v Rusiji in na Krimu vedo, da jim lahko policija kadar koli preišče dom in jih aretira. Da se Aleksander lahko spoprijema s takšnimi okoliščinami, mu pomaga to, da premišljuje o bogati duhovni dediščini in o tem, kar je doživel med preganjanjem pod Sovjetsko zvezo.

Šestega julija 1949, ko je Aleksander imel devet let, so sovjetski vojaki sredi noči vdrli v dom njegove družine in ga preiskali. Vse imetje so jim zmetali na sredino sobe in jim rekli, naj začnejo pakirati. Aleksander se spominja: »Ko vojaki niso gledali, je mama med naše stvari skrila svetopisemsko literaturo, tudi knjigo Harfa Božja.« Vojaki so celotno družino odpeljali na železniško postajo.

Aleksandrova družina in druge Priče so na vlaku, ki jih je peljal v njihov novi dom, v Sibirijo, pogumno peli kraljestvene pesmi. Bili so med tisočimi brati in sestrami, ki so bili tja odpeljani med letoma 1949 in 1951.

V 50. letih prejšnjega stoletja so se bratje in sestre v Sibiriji na skrivaj zbirali na kmetijah, da bi imeli shode. Nekatere družine so za to, da bi lahko bile prisotne na teh shodih, hodile tudi do 20 kilometrov.

Aleksandru so zelo koristili dobri zgledi njegovih družinskih članov, ki so ostali zvesti. Pradedek Makar, dedek Maksim, očetov stric Vladimir in oče Pjotr so pokazali izjemno zdržljivost.

Aleksandrov oče je bil leta 1944 obsojen na deset let zaporne kazni, ker je zavrnil služenje vojaškega roka. Iz zapora je prišel po treh letih, saj je zaradi zloma hrbtenice postal paraliziran. Aleksander se spominja, da mu je oče pripovedoval zgodbe o Davidu, Goljatu in prijateljstvu med Davidom in Jonatanom.

»Stric Vladimir,« se spominja Aleksander, »je vedno poslušal radijsko postajo WBBR in prejemal svetopisemsko literaturo. V tistih časih ni bilo dovoljeno imeti radia, zato je stric zgradil bunker, kjer je skupaj z zainteresiranimi osebami lahko varno poslušal WBBR.«

Nekje v 40. letih prejšnjega stoletja je neka »zainteresirana oseba« izdala lokacijo bunkerja. Aleksandrov stric in dedek sta bila aretirana in poslana v zapor v mestu Hotin, ki leži na zahodu Ukrajine in je od njune domače vasi oddaljen približno 80 kilometrov.

»Babica ju je peš hodila obiskovat. Povedala nam je, da jima vera pomaga ohranjati veselje. Videla je, da so ju večkrat pretepli.« Žal sta oba v zaporu umrla.

»Tega, kaj se jima je zgodilo, kako so z njima ravnali, kako sta umrla in kje sta pokopana, še danes ne vemo,« pravi Aleksander. »Ampak zelo smo veseli, ker vemo, da sta vse do svoje smrti ostala zvesta Jehovu.«

Aleksandra je njegova duhovna dediščina in osebna izkušnja v Sibiriji pripravila na trenutno preganjanje. On pravi: »Tega, da preiskujejo moj dom, sem se že kar navadil, saj to doživljam že vse od otroštva. Jehova je za nas poskrbel takrat in prepričan sem, da bo za nas poskrbel tudi sedaj.«

Aleksander še pravi: »Krepi me tudi vsakodnevno preučevanje Svetega pisma, premišljevanje, redno obiskovanje shodov in pogovori s soverniki.«

Poleg tega redno bere o drugih bratih in sestrah, ki doživljajo preganjanje, in to mu daje pogum. »Bral sem o tem, kaj so nekateri bratje in sestre povedali v svojem sklepnem zagovoru na sodišču,« pravi. »Njihovo pogumno zagovarjanje je izpolnitev Jezusovih preroških besed: ‚Zaradi mene vas bodo vlačili pred deželne upravitelje in kralje, njim in narodom v pričevanje.‘« (Matej 10:18)

Ker Jehova našim dragim bratom in sestram, ki doživljajo preganjanje, ljubeče pomaga, ti vztrajajo in celo duhovno napredujejo. So živ dokaz resničnosti Davidovih navdihnjenih besed: »Vsi pa, ki se zatekajo k tebi [Jehovu], se bodo veselili, na veke bodo vriskali od radosti.« (Psalm 5:11)