Novice o Jehovovih pričah, ki opisujejo, kaj doživljajo naši bratje in sestre, nam pomagajo, da vztrajamo. Podatki o njih nam pomagajo, da jih spoznamo, njihova doživetja in misli pa nas okrepijo, združujejo in nam zagotavljajo, da vztrajajo z veseljem. Naslednja doživetja pokažejo, kako naši svetovni bratovščini takšni članki koristijo.

Mnogi od nas smo morali zaradi pandemije spremeniti vsakodnevno rutino. Takšne spremembe lahko od nas terjajo čustveni davek. Tako je bilo tudi z bratom Miguelom Silvo in njegovo ženo Monico, ki sta posebna pionirja na Portugalskem. Toda njiju je okrepilo poročilo o bratu Konstantinu Baženovu. Konstantin je želel brati Sveto pismo, ampak v zaporu ga ni mogel dobiti. Kljub temu se ni vdal malodušju. Zapisal si je vse vrstice, ki se jih je spomnil, in si naredil svoje Sveto pismo. Miguel in Monica sta se iz tega naučila nekaj zelo pomembnega. Miguel pravi: »Med pandemijo se ne osredotočava na tisto, kar ne moreva storiti, ampak raje razmišljava o tem, kar lahko storiva od doma, in to poskušava ceniti.«

Poleg tega sta se Miguel in Monica odločila, da bosta več brala Sveto pismo in o prebranem premišljevala. »Prepričana sva, da nama bo Jehova ob pravem času pomagal, da se spomniva tega, kar sva preučevala,« pravi Monica. »Doživetje brata Baženova naju je spodbudilo, da na ‚hišni pripor‘ med to pandemijo gledava kot na priložnost, da krepiva druge, veselo pojeva teokratične pesmi in izboljšava svoje molitve,« doda Miguel.

Sestra Christine Mouhima Etonde, redna pionirka iz Kameruna, priznava, da so jo poročila o preganjanju včasih prestrašila. Kako je premagala ta strah? Takole pojasni: »Zaradi novic o Jehovovih pričah, ki vztrajajo kljub preganjanju, sem popolnoma spremenila način razmišljanja. Ko berem o stališču sovernikov različnih starosti in njihovih določnih molitvah, ko vidim njihove nasmejane obraze in ko spoznam, kako so se pripravili na preganjanje, me to spodbuja, da še bolj spoznam Jehova. Moja ljubezen do njega se je okrepila do te mere, da se lahko zdaj brez strahu predstavljam med preganjanjem. Vidim, kako molim, kako premišljujem o Jehovu in kako sem vesela.«

Na brata Iuliana Nistorja in njegovo ženo Oano je velik vpliv naredilo to, kako je svojo vero na sodišču branil brat Anatolij Tokarev. Bil je miren, spoštljiv in trdno odločen, da bo ostal značajen. Njegovo doživetje je Iuliana in Oano spodbudilo k razmišljanju o tem, kako bi na sodišču branila svojo vero. »Med družinskim čaščenjem sva si predstavljala, da sva na sodišču in morava braniti svoje prepričanje. Biti takten in ostati spoštljiv kot naš brat sploh ni bilo enostavno,« se spominja Oana. »Na koncu družinskega čaščenja sva se počutila bližje našim bratom in sestram. Poleg tega sva ugotovila, da je zelo pomembno, da si pripravljen na zagovarjanje svoje vere in da imaš v mislih, zakaj si ponosen na to, da si Jehovova priča.«

Sestra Anna Ravoajarison z Madagaskarja je ugotovila, da mora analizirati kakovost svojih molitev. Glede doživetja brata Jovidona Bobojonova pravi: »Včasih ko sem zaposlena z vsakodnevnimi dejavnostmi, imam občutek, da moje molitve postanejo mehanske. Če si ne vzamem nekaj minut, da razmislim, kaj želim povedati Jehovu, v molitvah ponavljam iste stvari.« Ko je razmišljala o primeru brata Jovidona, se je postavila v njegovo kožo. Vprašala se je, ali bi bila tudi sama zmožna tako določno moliti, če bi doživljala podobno preganjanje. »Iz tega sem se naučila, da si moram pred molitvijo vzeti nekaj časa, da razmislim, kaj bom povedala Jehovu. Zelo sem hvaležna za takšna poročila.«

Brat Ruben Catarino in njegova žena Andreia, ki sta redna pionirja na Portugalskem, sta se še bolj zbližala s svojimi brati in sestrami. Ruben pravi: »V preteklosti sva vedela, da so najini soverniki v drugih državah preganjani, ampak jih nisva poznala. Nisva vedela, kdo so, kakšno je njihovo življenje ali s kakšnimi izzivi se soočajo. Zaradi teh člankov jih zdaj res poznava. Določno lahko moliva zanje, da vztrajajo kljub težkim okoliščinam. Zaradi tega sva se z njimi še bolj zbližala. Misliva, da imajo najine molitve zdaj večjo moč.«

Gotovo čutimo podobno kot sestra Cecilia Cardoso, redna pionirka s Portugalske, ki pravi: »Zaradi tega, kar so doživeli naši bratje in sestre, še bolj cenim osebno preučevanje. Več ko preučujem Sveto pismo, bolj zaupam v Jehova in moja ljubezen do njega raste. On mi bo pomagal, da bom na svoj strah gledala kot na majhno zrno peska. Vem, da strah zmaga samo takrat, ko se nehamo zanašati na Jehova.«

Res smo zelo hvaležni, da so na jw.org objavljeni novodobni zgledi poguma in vere. Ta poročila nam pomagajo, da »polni poguma rečemo: ‚Jehova je moj pomočnik, ne bom se bal.‘« (Hebrejcem 13:6)