Posebna akcija v mesecu novembru je bila pravi mejnik v zgodovini Jehovovih prič. Smrtonosna pandemija je večino izmed nas priklenila na dom. Običajne oznanjevalske metode so začasno ustavljene. Vendar pa smo bili v tej akciji zelo uspešni, saj smo po vsem svetu oznanjevali Božje kraljestvo. Milijoni so se trudili razdeljevati revijo Stražni stolp, 2020, št. 2, podjetnikom, državnim uradnikom, učiteljem, prijateljem, sorodnikom in drugim ljudem. To je bilo spodbudno za vse, ki so bili pripravljeni poslušati. Veseli in spodbujeni pa so bili tudi vsi tisti, ki so sodelovali v tej akciji.

Poglejmo si nekaj doživetij in komentarjev naših bratov in sester s celega sveta.

Osemnajstletna Lucinda Furkin iz Avstralije, ki se je pred kratkim krstila, je napisala: »Čeprav sem med akcijo imela resne zdravstvene težave, sem čutila Jehovovo roko. Dal mi je moč, da sem lahko zdržala v teh težkih časih.«

Neki oče z Nove Zelandije je opisal, kako je akcija pomagala njegovi družini: »Z ženo imava štiri hčerke, stare 7, 9, 11 in 13 let. Na to svetovno akcijo sva gledala kot na nalogo od našega ljubečega očeta Jehova, ki je naši družini pomagala, da smo lahko vsak dan oznanjevali.«

Okrajni nadzornik Kagiso Marumo in njegova žena Lydia sta poslala revije v elektronski obliki neverujočim sorodnikom. Nekateri so se jima za to zahvalili. Kagisova sorodnica, ki je zdravnica, je rekla, da je revija prišla ravno ob pravem času. Pojasnila je, da jo nekateri od njenih pacientov sprašujejo o Bogu in Svetem pismu. Prav tako je omenila, da se njeni otroci ukvarjajo z okultizmom. Zakonca Marumo sta stopila v stik s sorodnico in še isti večer začela z njo preučevati Sveto pismo. Zdaj preučujejo dvakrat na teden.

Pionirka Soroya Thompson iz Ontaria je napisala: »Zaradi akcije sem se osredotočila na to, kar je pomembnejše, in na to, kako veliko dela je še ostalo. Ta akcija me je spomnila na Jehovovo ljubezen, saj ne želi, da bi bil kdo pokončan. S tem v mislih sem se želela še bolj potruditi in še več oznanjevati.«

Neka sestra iz Britanske Kolumbije je rekla: »V tem zelo stresnem času sem se odločila, da bom pomožno pionirala, zato da bi premagala negativne občutke. Počutila sem se bolje, koristilo pa je tudi moji družini.«

Podružnica v Kanadi je poročala, da so se med to akcijo družinski člani med seboj zbližali. Koristni pa so se počutili tudi otroci, ko so pisali preprosta pisma, pomagali pisati naslove na kuverte, lepiti znamke in iskati naslove.

Brat in sestra Tuomisto, ki sta v okrajnem delu, sta povedala: »Tukaj na severu je november najtemačnejši mesec v letu. Bratje in sestre, še posebej pionirji, so bili hvaležni za akcijo, ki je v to temačno obdobje prinesla nekaj svetlobe.«

Neki par je znancu poslal revijo. Kasneje je od njega prejel zahvalno pismo, v katerem je med drugim pisalo: »Danes [sem bral svetopisemsko knjigo] Jakobovo pismo. V njej piše, da je vera brez del mrtva. Jehovove priče vedno osebno pristopite do ljudi in jim razlagate, kaj Sveto pismo uči. S svojimi deli drugim krepite vero.«

Podružnica v Grčiji je poročala: »Zaradi pandemije, nenehnih omejitev in popolnega zaprtja države so mnogi pod stresom in zelo utrujeni. Akcija je bila ravno ta spodbuda, ki smo jo potrebovali. Mnogi so zanjo rekli, da je bila to res prijetna osvežitev!«

Sestra Suzie Kontargiri se je odločila, da bo pomožno pionirala kljub temu, da ima zdravstvene težave in da živi v versko razdeljenem domu. Rekla je: »Z akcijo so se vse negativne misli razblinile. Zjutraj sem se sveža zbudila, postorila vse po hiši, skuhala, posvetila čas možu in začela oznanjevati. Mož, ki ni Priča, me pogosto vpraša: ‚Danes pa ne boš oznanjevala?‘ To me vpraša zato, ker me je ponavadi videl, da veselo sodelujem s sestrami.«

Sestra Tamaki Hirota je pisala pisma državnim uradnikom. Povedala je: »Prvi, ki je oznanjeval po pismih, je Jehova. Napisal je 66 pisem, ki jih ljudje berejo že vso zgodovino, da bi se zbližali z njim. Jehova ve, da je ta metoda zelo učinkovita. Ta akcija je bila nekaj nepozabnega.«

Sestrama Meharaja Vijaya in Imayanathan Amutha je bilo po pomoti rečeno, da pišeta na isti naslov. Ko je moški na tem naslovu prejel prvo pismo, ga je vrgel v koš. Nato je prejel še drugo pismo. Mislil si je, da je v pismu napisano nekaj zelo pomembnega, saj je prejel kar dve pismi. Zato je prebral revijo, poklical sestro, ki mu je poslala drugo pismo, ter sprejel svetopisemski tečaj.

Državna uradnica iz Šrilanke je prejela našo revijo. Poklicala je tamkajšnjo podružnico. Rekla je, da še ni nikoli srečala Jehovovih prič, čeprav je kristjanka. Ko je pohvalila revijo in naše spletno mesto, je vprašala: »Kako lahko postanem Jehovova priča?« Takoj so se dogovorili, da je nekdo od Prič stopil v stik z njo.

Trinajstletni oznanjevalec, ki hodi v šolo, v kateri se pogosto pogovarjajo o politiki, je povedal, kako je njemu pomagala novembrska akcija: »Zdaj učiteljem bolj samozavestno razložim, zakaj sem nevtralen. Zato je moja vera še bolj trdna.«

Sestra Margit Haring pove podobno: »Zdaj sem bolj pogumna in goreča. Najprej sem že ob misli, da bi govorila s podjetniki in državnimi uradniki, postala živčna. To, da se učim svoje prepričanje zagovarjati blago, je dobra vaja za prihodnost.«

Neki starešina še pove: »Ganilo me je, kako veliko bratov in sester je pioniralo kljub resnim zdravstvenim težavam. Lahko bi bili prizanesljivi do sebe, vendar so se vseeno odločili, da bodo sodelovali v tej akciji. Veselje in hvaležnost, ki so jo pokazali do Jehova in sovernikov, je mnogim priklicala solze v oči.«

Še veliko je doživetij in izrazov vere iz celega sveta, veliko preveč, da bi jih tukaj lahko vse zapisali. Bilo nam je v veliko veselje s kraljestvenim sporočilom doseči na milijone ljudi. (Janez 15:11)