Čeprav smo Jehovove priče naredile vse, da bi zaščitile sebe in druge pred koronavirusom, so smrtonosnim posledicam tega virusa podlegli tudi nekateri bratje in sestre. (Pridigar 9:11) Na žalost je po vsem svetu zaradi koronavirusa do sedaj umrlo 872 naših dragih bratov in sester. Naši soverniki so se zelo hitro odzvali in nudili tolažbo tistim, ki žalujejo. (1. Korinčanom 12:26) Najpomembnejše pa je, da se naša bratovščina še naprej zanaša na Jehova, ki vedno ravna v skladu s svojo obljubo iz Filipljanom 4:7, kjer piše, da bomo prejeli »Božji mir«.

Sestra Hannchen Unnützer, ki je posebna pionirka v Bolzanu v severnem delu Italije, je občutila pomoč Jehovove organizacije. Na žalost je njen mož, brat Manfred Unnützer, 28. marca 2020 umrl zaradi koronavirusa. Brat Unnützer je bil v polnočasni službi skoraj 58 let. Skupaj pa sta polnočasno služila skoraj 54 let, od tega sta bila 25 let v okrajnem delu. Skoraj 1000 bratov in sester iz številnih dežel je po videokonferenci spremljalo pogrebni govor.

Sestra Unnützer pravi: »Zelo cenim našo bratovščino. Nikoli me ne pustijo same, niti za eno uro ne. Čutim obilo ljubezni. Zame skrbijo tako čustveno, duhovno kot tudi fizično. Rada imam vse brate in sestre.«

V času stiske sta tolažbo občutila tudi Maria Jose Moncada in njen mož Darwin. Služita na področju goratega predela Ekvadorja, kjer se govori kičvanščina. Na žalost sta starša sestre Moncada zaradi koronavirusa umrla v razmiku šestih dni. Njena mama, Fabiola Santana Jordan, je bila stara 56 let in je služila kot redna pionirka, njen oče, Ricardo Jordan, pa je bil star 60 let in je kot strežni služabnik služil v občini Praderas v mestu Guayaquil. Zbolela sta tudi telesna brata sestre Moncada, vendar sta na koncu ozdravela.

Zelo potrta sestra Moncada je želela oditi na štiriurno pot, da bi lahko svojo družino podpirala v čustvenem pogledu in ji pomagala pri organiziranju pogreba. Vendar sta se z možem po molitvi odločila, da ne bi bilo modro odpotovati v Guayaquil. Namesto tega sta se s svojimi sorodniki raje pogovarjala po videokonferenci. Sestra Moncada pojasnjuje: »Če bi se družila s svojimi sorodniki, bi s tem lahko ogrozila svoje zdravje in tudi zdravje drugih.«

Razumljivo je, da je sestra občutila ogromno bolečino in je bila prežeta s skrbmi, vendar sta z možem še naprej ohranjala duhovno rutino ter se neprestano obračala v molitvi k Jehovu in ga prosila za vodstvo. Zakonca Moncada sta se še naprej pripravljala na spominsko slovesnost, tako da sta na slovesnost vabila svetopisemske učence in brala svetopisemske odlomke o Jezusovih zadnjih dneh življenja na zemlji. Prav tako sta oznanjevala po pismih in se udeležila občinskih shodov s pomočjo videokonference. Devet sorodnikov sestre Moncada, ki niso Priče, je sprejelo njeno povabilo in se pridružilo obhajanju spominske slovesnosti v španščini.

»Bili smo zelo spodbujeni, ko smo videli, da so svetopisemski učenci uredili vse potrebno, da so se lahko elektronsko povezali in si ogledali govor za spominsko slovesnost, kar za njih ni bilo enostavno,« pravi sestra Moncada. Dodaja še: »Bilo je pravo presenečenje, ko smo videli, da so bili prisotni tudi družinski člani, čeprav živijo v drugih deželah.«

Sestra Moncada nadaljuje: »Ta izkušnja nam pokaže, da bolečine najlažje obvladamo tako, da ostanemo dejavni v Jehovovi službi, ne glede na to, kako boleče so okoliščine. Prav tako s tem damo Jehovu nekaj, kar lahko blagoslovi.«

Naša mednarodna bratovščina čuti bolečino s tistimi, ki so zaradi smrti izgubili svoje ljubljene v tej pandemiji. Še naprej bomo molili za tiste, ki žalujejo. Komaj čakamo prihodnost, ko bo Jehova odpravil vse vzroke za bolečino, kot je na primer kuga, in obudil vse svoje zveste služabnike, ki jih ni več med nami. (1. Korinčanom 15:21, 22)