Ko je v Ukrajini izbruhnila vojna, se je 46-letna samska sestra Irina Makuha odpravila na železniško postajo v Harkovu. Odločila se je, da zaradi varnosti zapusti državo. Razmere so bile zelo kaotične. Ljudje, ki so se vkrcali na vlak, sploh niso vedeli, kam bodo šli. Vlak, na katerem je bila Irina, je postajo zapustil s prekritimi okni. Tako je bilo manj verjetnosti, da bi vlak bil napaden. Ko je vlak že odpeljal, je izvedela, da pelje na Slovaško.

Irina sedaj živi na Češkem. V Prago je prišla 3. marca 2022. Tam dela kot čistilka. Stanovanje si deli s še dvema sestrama iz Ukrajine, ki sta prav tako begunki. Uči se češčino in ponovno polnočasno sodeluje v oznanjevanju, kar dela že 20 let.

»S svojimi očmi sem videla, kako Jehova po svoji organizaciji skrbi za nas. To je zelo okrepilo mojo vero,« pravi Irina.

Okoli 23.000 naših sovernikov se je odločilo, da zatočišče najde v kakšni drugi državi. Tisti, ki so se odločili, da ostanejo v tujini, so sicer na varnem, vendar si morajo poiskati službo in stanovanje, urediti dokumente, svoje otroke vpisati v šolo in se medtem še učiti novega jezika. V teh stresnih časih sta jim v veliko pomoč duhovna rutina in ljubeča bratovščina.

Trije člani družine Percak, Anatolij, Olena in 17-letna Alina, začenjajo novo življenje v Romuniji. Bombe so popolnoma uničile dele njihove soseske v Mikolajevski regiji v Ukrajini. V Romunijo so prišli 6. marca 2022. Anatolij ima moldavsko državljanstvo, zato je lahko s svojo družino šel v Romunijo. Olena je selitev v drugo državo opisala, da je to, »kot da bi izpulil drevo s koreninami in ga prestavil drugam«.

Bratje v Romuniji so družini Percak pomagali najti stanovanje. Anatolij in Olena sta dobila službo, Alina pa je lahko preko spleta končala šolske obveznosti.

Soverniki jim nudijo praktično pomoč, zanje pa skrbijo tudi v čustvenem in duhovnem pogledu. Z njimi redno preživljajo čas, da se ne počutijo same v tuji državi. Olena in Alina se učita romunščino s pomočjo aplikacije JW Language in tako, da oznanjujeta z brati in sestrami iz nove občine. Anatolij že od otroštva govori romunščino.

»Že od začetka čutimo Jehovovo roko,« pravi Anatolij. »Jehova nam izkazuje ljubezen preko organizacije ter bratov in sester.«

Alina Gavriljuk, ki je bila vdova že pred vojno, in njen 16-letni sin Vladislav, sta iz Vinice v mesto Suwałki na Poljskem prispela 27. februarja. »Spraševala sem se, kje bova s sinom živela in kako se bova preživljala, ampak prepričana sem bila, da bo Jehova poskrbel za naju,« pravi Alina.

Alina, ki je stara 37 let, je takoj začela iskati takšno službo, ki je ne bi ovirala pri obiskovanju shodov. Zaposlila se je na šoli kot čistilka. »Najpomembnejše je, da mi ta služba omogoča, da več sodelujem v oznanjevanju in skrbim za svojo družino,« pravi.

Alina in Vladislav se učita poljščino in v poljsko govoreči občini redno pomožno pionirata. Vladislav se je tudi vpisal v srednjo šolo.

Bratje in sestre iz Ukrajine se spoprijemajo z ogromnimi izzivi in spremembami, ampak Jehova jim daje moč, ki presega običajno. Spoznali so, kako resnične so besede iz 2. Korinčanom 4:8, kjer piše: »Z vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo stisnjeni v kot. Zbegani smo, pa nismo povsem brez izhoda.«