Odbor Združenih narodov za človekove pravice (v nadaljevanju: odbor) je v desetih od svojih nedavnih odločitev pozval turkmenistansko vlado k spoštovanju obveznosti, ki jih ima glede zaščite človekovih pravic svojih državljanov. * V teh odločitvah, izdanih leta 2015 in 2016, je pisalo, da mora vlada nehati kaznovati ugovornike vesti in da mora upoštevati določila Mednarodnega pakta ZN o državljanskih in političnih pravicah. Turkmenistan je namreč država pogodbenica tega pakta.

Odločitve odbora so temeljile na pritožbah, ki jih je septembra 2012 vložilo deset moških, ki so Jehovove priče in so bili kaznovani zaradi ugovora vesti vojaški dolžnosti. Devet jih je prestajalo zaporno kazen v krutih razmerah in poročali so, da so jih pretepali in z njimi ponižujoče ravnali. Poleg tega so morali prenašati ekstremne temperature v umazanih in prenatrpanih celicah ter so bili izpostavljeni nalezljivim boleznim.

Odbor je v vsaki odločitvi sklenil, da je Turkmenistan ugovornikom vesti kršil »pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi«. Glede devetih moških, ki so trpeli v zaporu, pa je odbor zapisal, da Turkmenistan z njimi ni ravnal »človeško in s spoštovanjem« in da je ravnal v nasprotju z zagotovilom, da »nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju«.

Odbor je izjavil, da mora turkmenistanska vlada odpraviti kršitve, s tem da te Priče izbriše iz kazenske evidence, jim izplača ustrezno odškodnino in spremeni zakonodajo, tako da bo zagotovljeno »učinkovito varstvo pravice do ugovora vesti«. Vladi je tudi naročil, naj nepristransko in temeljito razišče prijave grdega ravnanja in kazensko preganja vsakogar, ki je odgovoren za takšno ravnanje.

Leta 2013 se je še pet Prič pritožilo na odbor, ker so bile kaznovane kot ugovorniki vesti. Njihovi odvetniki pričakujejo, da bodo prihajajoče odločitve odbora podobne prvim desetim.

Ena od odločitev odbora, ki je bila objavljena 15. julija 2016, se tiče Navruza Nasyrlayeva. Ko je aprila 2009 pri 18 letih prvič dobil vpoklic za vojsko, je oblastem pojasnil, da mu vest ne dovoljuje služenja vojaškega roka. Vendar pa je povedal, da je pripravljen opravljati nadomestno civilno službo. Kasneje je bil spoznan za krivega izmikanja vojaški dolžnosti in je bil za dve leti poslan v zapor LB-E/12 v Seydiju. Tam so ga redno zapirali v kazensko celico, kjer so ga surovo pretepali zamaskirani pazniki.

Navruz je januarja 2012, en mesec zatem, ko je bil izpuščen iz zapora, spet dobil vpoklic za vojsko. Ponovil je, da je pripravljen opravljati nadomestno civilno službo, vendar so ga pod isto obtožbo še za dve leti obsodili na zaporno kazen, in sicer v »zaporu s strožjim režimom«, v katerem naj bi bile »obupne« razmere. Tako kot že prej so ga pazniki hudo pretepali in je bil prisiljen k opravljanju ponižujočega dela.

Trpinčenje pa so doživeli tudi člani Navruzove družine. Kmalu zatem ko je odbor v pritožbi pozval turkmenistansko vlado k ukrepanju, so policisti vdrli v Navruzov dom v Daşoguzu in surovo ravnali z družinskimi člani in njihovimi gosti – očitno iz maščevanja za pritožbo.

Navruz Nasyrlayev je bil maja 2014 izpuščen iz zapora, toda še vedno trpi posledice zaporne kazni. Odbor je poročal, da je bil Navruz deležen surovega ravnanja in da je bil dvakrat spoznan za krivega in kaznovan za »isto nespremenjeno odločitev, sprejeto na podlagi vesti«. Odbor je sklenil, da Navruzova »zavrnitev vojaškega vpoklica temelji na verskem prepričanju« in da sta »kazenski pregon in zaporna kazen, ki sta temu sledila, kršitev njegove pravice do svobode misli, vesti in veroizpovedi«.

Odbor je leta 2012 v enem od zgodnejših poročil o spoštovanju človekovih pravic v Turkmenistanu resno opozoril vlado, naj »neha kazensko preganjati vse posameznike, ki na podlagi svoje vesti zavračajo služenje vojaškega roka, in izpusti na prostost tiste, ki so trenutno v zaporu«. Turkmenistanska vlada se je med drugim odzvala tako, da je februarja 2015 izpustila iz zapora še zadnjo Pričo, ki je bila zaprta zaradi ugovora vesti. Od takrat naprej nobena Priča ni bila več poslana v zapor zaradi ugovora vesti vojaški dolžnosti.

Toda turkmenistanska vlada še naprej sodno preganja in kaznuje ugovornike vesti, kar je v nasprotju z njenimi mednarodnimi obvezami glede varovanja človekovih pravic.

• Od konca leta 2014 turkmenistanska vlada s kazenskim delom kaznuje Jehovove priče, ki so ugovorniki vesti. Ta oblika kazni od teh posameznikov zahteva, da od enega do dveh let prispevajo v državni proračun 20 odstotkov svoje plače. Trenutno sta s kazenskim delom kaznovani dve Priči.

• V drugih primerih na ugovornike vesti močno pritiskajo uradniki v želji, da bi se ti izneverili svojim iskrenim prepričanjem.

Na primer, 16. junija 2016 so lokalni vodja policije in dva predstavnika vojaškega komisariata prišli na dom Arturja Yangibayeva, ki je Jehovova priča in je vložil prošnjo za alternativno civilno služenje. Trojica ga je odpeljala na tožilstvo, kjer so ga z močnim psihičnim pritiskom prisilili, da je napisal pismo, v katerem je preklical svojo že vloženo prošnjo. Artur se je kasneje pritožil na to uporabo prisile in po treh tednih v priporu je bil izpuščen na prostost, vendar je dobil dveletni pogojni zapor. *

Poleg grdega ravnanja z ugovorniki vesti Turkmenistan tudi omejuje in kaznuje versko dejavnost. Odbor Združenih narodov proti mučenju je v poročilu iz januarja 2017 apeliral na turkmenistansko vlado, »naj takoj uvede nepristransko preiskavo [...] domnevnega mučenja Bahrama Hemdemova, Jehovove priče, med priporom v maju 2015 [in] aretacije, surovega pretepanja in neprostovoljne premestitve Mansurja Maşaripova, Jehovove priče, v center za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog julija 2014«. Mansur je zdaj na prostosti po prestani enoletni zaporni kazni. Niti Bahram, ki je bil obsojen na temelju obtožbe o nezakoniti verski dejavnosti, niti Mansur, ki je bil na podlagi izmišljene obtožbe zaprt zaradi svoje verske dejavnosti, nista zakrivila ničesar.

Jehovove priče v Turkmenistanu upajo, da bo vlada kmalu naredila kaj, da se rešijo ta vprašanja, in s tem podprla pravico do svobode veroizpovedi in vesti. Vlada bo v tem primeru pokazala spoštovanje do moških, ki so se odločili ravnati v skladu s svojo vestjo, in s prizadevanji v dobri veri skušala v državi popraviti stanje na področju človekovih pravic.