Odbor Združenih narodov za človekove pravice je v svojih štirih nedavnih odločitvah sklenil, da je turkmenistanska vlada po krivem obsodila moške, ki zaradi ugovora vesti ne želijo služiti vojaškega roka. * Odločil je tudi, da so jim bile z nehumanimi razmerami, v katerih so bili zaprti, kršene še druge pravice, ki jih zagotavlja Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP). Odločitve odbora obvezujejo Turkmenistan, da odpravi kršitve mednarodnega prava o človekovih pravicah.

Marca 2015 je odbor pregledal primer Zafarja Abdullayeva, Jehovove priče iz Turkmenistana. Oblasti so ga dvakrat obsodile zaradi ugovora vesti. Zafar je aprila 2009 na sodni obravnavi na sodišču v mestu Daşoguz povedal, da se je na temelju preučevanja Svetega pisma odločil, da ne bo proti nikomur uporabil orožja, se učil vojskovati ali kako drugače podpiral vojaške dejavnosti. Omenil je tudi, da je pripravljen opravljati nadomestno civilno služenje. Vseeno pa ga je sodišče obsodilo na 24-mesečno pogojno kazen * zaradi »izmikanja naboru«.

Približno 11 mesecev po odsluženi pogojni kazni je Zafar moral znova pred isto sodišče, ker je dobil še en vpoklic za vojsko. Ostal je pri isti odločitvi. Tokrat ga je sodišče obsodilo na 24 mesecev zapora.

Odbor je sklenil, da je sodišče s tem, da ga je dvakrat obsodilo, ker ni hotel služiti vojske, ravnalo v nasprotju z zagotovilom, da »nihče ne sme biti preganjan ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil že [...] obsojen«. (Glej MPDPP, 14. člen, 7. odstavek.) In kar ima še večjo težo, odbor je sklenil, da mu je bila z obema obsodbama kršena »pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi«. (Glej MPDPP, 18. člen, 1. odstavek.)

Zafar je bil poslan v zapor LB-E/12 v Seydiju. Takoj po prihodu ga je uprava zapora za deset dni poslala v samico. Tam so pazniki grdo ravnali z njim, med drugim so ga tudi pretepali.

Med letoma 2010 in 2011 so bile zaradi ugovora vesti vojaški dolžnosti zaprte druge Priče, Ahmet Hudaybergenov, Mahmud Hudaybergenov in Sunnet Japparow. Ti moški so povedali, da so doživeli podoben brutalen sprejem v zapor v Seydiju in da so jih med bivanjem v zaporu velikokrat pretepli.

Vsi štirje so podobno opisali razmere v zaporu. Okoli 40 zapornikov je bilo natrpanih v posamezno celico, v kateri ni bilo poskrbljeno niti za osnovno higieno, usedli pa so se lahko le na betonska tla. Ponoči so se lahko pokrili zgolj z umazanimi odejami, pa še teh ni bilo dovolj za vse.

O primerih Ahmeta Hudaybergenova, Mahmuda Hudaybergenova in Sunneta Japparowa je odbor za človekove pravice odločal oktobra 2015. Tako kakor že v primeru Zafarja Abdullayeva je odbor odločil, da so oblasti s temi moškimi ravnale v nasprotju z zagotovilom, da »nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju«. (Glej MPDPP, 7. člen.) Odbor je prav tako sklenil, da se je zapornikom z bivanjem v izjemno slabih razmerah kratila pravica, da se z njimi ravna »človeško in s spoštovanjem dostojanstva, ki je prirojeno človekovi osebnosti«. (Glej MPDPP, 10. člen.)

Odbor za človekove pravice je priznal, da turkmenistanska zakonodaja določa, da je služenje vojaškega roka obvezno za vse moške državljane. Vendar je odbor mnenja, da bi posameznik glede na MPDPP moral biti izvzet iz obveznega služenja vojaškega roka, če ga zavrača zaradi iskrenega prepričanja. Obsodba in kaznovanje takšnega človeka sta nezdružljiva s temeljno pravico do »svobode misli, vesti in veroizpovedi«.

Odločitve odbora obvezujejo turkmenistansko vlado, da sprejme »zakonodajo, ki zagotavlja pravico do ugovora vesti,« da preišče prijave »okrutnega, nehumanega ali ponižujočega ravnanja« in da kazensko preganja vsakogar, ki je odgovoren za takšno ravnanje. Odbor tudi terja od vlade, naj zagotovi popolno zadoščenje moškim, katerih pravice je kršila, kar med drugim zajema tudi izplačilo ustrezne odškodnine, in naj jih kot ugovornike vesti izbriše iz kazenske evidence.

Turkmenistanska vlada je pokazala nekaj napredka pri ravnanju z ugovorniki vesti. Februarja 2015 je iz zapora izpustila zadnjo Pričo, ki je bila zaprta zaradi ugovora vesti vojaški dolžnosti.

Vendar pa so v Turkmenistanu še naprej zaprti drugi zaporniki vesti. V zaporu denimo ostaja Bahram Hemdemov, ki je Jehovova priča in ima družino. Oblasti so ga priprle, ko je policija 14. marca 2015 vdrla na verski shod, ki je potekal na njegovem domu. Sodišče ga je kasneje zaradi sodelovanja pri verski dejavnosti obsodilo na štiri leta zapora. Bahram je zdaj v zloglasnem delovnem taborišču v Seydiju, kjer je žrtev krutega ravnanja in biva v obupnih razmerah.

Jehovove priče in vsi prebivalci Turkmenistana pričakujejo, da bo vlada v celoti izpolnila svoje mednarodne obveznosti na področju spoštovanja človekovih pravic, h katerim sodi tudi temeljna pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi.