Bibi Rahmanova je 2. septembra 2014 ob 20. uri zapustila zapor. Sedaj je na prostosti, vendar ni oproščena obtožb. Nekaj ur pred tem je sodni senat regionalnega sodišča v Daşoguzu obravnaval njeno pritožbo. Niso je oprostili lažnih obtožb, spremenili pa so njeno 4-letno zaporno kazen v pogojno obsodbo * in določili, da mora biti takoj izpuščena iz zapora. Sodišče je v odločitvi zapisalo, da je upoštevalo olajševalne okoliščine – Bibi je ženska in mati 4-letnega sina ter ni vpisana v kazensko evidenco.

Bibi je vložila kasacijsko pritožbo, ker je bila 18. avgusta obsojena na podlagi izmišljenih obtožb o »razžalitvi policista« in »huliganstvu«. Ko sta z možem Vepom 5. julija na železniški postaji v Daşoguzu pobrala svojo osebno prtljago, v kateri je bilo nekaj verskih publikacij, je k njima pristopila policija in ju nadlegovala. Obtožbe proti Vepu so kasneje umaknili, Bibi pa je bila 8. avgusta poslana v zapor. Tam je bila žrtev hude fizične zlorabe.

Njena odvetnica, ki prihaja iz tujine, zasluge za nepričakovan izpust na prostost delno pripisuje temu, da je krivičnost te zaporne kazni izzvala mednarodno ogorčenje.

Med Jehovovimi pričami v Turkmenistanu Bibijin primer ni osamljen. Pričam so vedno znova hudo kratene temeljne človekove pravice. Osem Prič je v zaporu zaradi svoje vere – od tega je šest ugovornikov vesti, druga dva pa sta zaprta na podlagi izmišljenih obtožb. Razmere v zaporu so nehumane in zaporniki so žrtev različnih oblik zlorabe.

Pohvalno je, da se je sodni senat regionalnega sodišča v Daşoguzu odločil izboljšati Bibijine razmere, vendar pa ni popravil krivice. Vsi, ki spoštujejo človekovo dostojanstvo, upajo, da bodo turkmenistanske oblasti vzele v obzir širšo sliko in upoštevale mednarodne standarde glede človekovih pravic, tako da se bo v državi spoštovala verska svoboda.