V jutranjih urah 24. februarja 2022 me je zbudilo glasno bobnenje. Ker je deževalo, sem najprej mislila, da grmi. V resnici pa so padale bombe.

Živela sem v hiši v središču Mariupola. Postalo mi je jasno, da tu ne morem ostati. Zato sem naslednji dan šla k babici Irini, ki je živela v hiši na obrobju mesta. Kasneje se je meni, babici in bratrancu pridružila še moja mama Katerina. V babičini hiši smo bili nekaj časa varni, čeprav smo več dni morali spati v kleti.

Ko smo se nekoč skrivali v kleti, je na naš vrt padla bomba in zaslišala se je oglušujoča eksplozija. Goreče sem molila k Jehovu. Po enem tednu smo videli, da v babičini hiši ni več varno. Zato smo se odločili, da se vrnemo v središče mesta in najdemo kakšen način za evakuacijo. Kar naprej sem prosila Jehova, naj nas zaščiti in nam pomaga zbežati.

Ko smo 4. marca zjutraj prišli v Mariupol, smo ugotovili, da ni nobenega vlaka, ki bi peljal iz mesta. Mesto je bilo namreč oblegano. Zato smo se s še stotinami drugih zatekli v mestno gledališče. Tam smo ostali deset dni. Bila je takšna gneča, da smo morali spati na tleh. Higienske razmere so bile zelo slabe. Težko je bilo priti do hrane in vroče vode. V vrsti smo morali čakati ure in ure.

Nekega dne je blizu gledališča eksplodirala bomba. Eksplozija je razbila stekla na oknih. V gledališče je začel vdirati mraz.

Kaj mi je pomagalo v tem težkem času? Zgodba o Jobu. Vsakič, ko so bili ljudje okoli mene v paniki zaradi eksplozij, sem iz Svetega pisma brala zgodbo o Jobu. Potem sem se počutila bolje. Predstavljala sem si, da je Job ob meni in da mu rečem: »Zdaj pa res razumem, kako si se počutil!« Job je izgubil vse: svojo družino, svoje zdravje in svoje imetje. Jaz pa sem izgubila samo materialne stvari. Bila sem skupaj z družino in vsi smo bili živi in zdravi. V tistem trenutku sem dojela, da moja situacija ni tako obupna. Potem sem se počutila bolje.

Štirinajstega marca smo izvedeli, da se je neki skupini uspelo rešiti iz mesta. Zato smo se odločili, da tudi mi poskusimo. S še nekaj drugimi iz gledališča nam je uspelo najti prevoz.

Mesto smo zapustili v konvoju 20 vozil. Štirinajst nas je bilo natlačenih zadaj v dostavnem kombiju. Medtem ko smo se vozili, so vsepovsod okoli nas padale bombe. Ves čas sem molila. Ko smo končno uspeli priti ven iz Mariupola, je naš voznik ustavil, šel ven in bruhnil v jok. Uspelo se mu je izogniti vsem kopenskim minam, ki so bile položene na cesto. Dva dni po našem odhodu smo izvedeli, da je bilo gledališče bombardirano in da je umrlo najmanj 300 ljudi.

Po 13 urah vožnje smo prišli v Zaporožje. Naslednje jutro smo se vkrcali na vlak za Lvov. V kupeju, predvidenem za štiri potnike, nas je bilo 16, zato je bilo zelo vroče. Skoraj celo pot sem stala zunaj na hodniku. Samo tam si prišel do svežega zraka. Ko smo 16. marca prispeli v Lvov, so nas naši dragi bratje in sestre prisrčno pozdravili. Zatekli smo se v neko kraljestveno dvorano, kjer smo ostali štiri dni. Do solz me je ganilo, kako skrbni so bili bratje in sestre. To je bilo darilo od Jehova.

Devetnajstega marca smo se odločili oditi iz Ukrajine na Poljsko. Tudi tam so soverniki mene, mojo babico, mamo in bratranca prijazno sprejeli. Priskrbeli so nam vse, kar smo potrebovali. Zasipali so nas z ljubeznijo.

Imam komaj 19 let, ampak iz te hude izkušnje sem se naučila, kako pomembno si je zgraditi vero, preden nastopijo težave. Vera nam pomaga preživeti. Če ne bi pred vojno osebno preučevala, bi mi bilo veliko težje.

Jehova je ljubeč oče. Ves čas sem imela občutek, da me drži za desnico in me vodi korak za korakom. Nikoli se mu ne bom mogla dovolj zahvaliti za vse, kar je naredil zame. (Izaija 41:10)