Oborožene skupine v Ukrajini so s silo zavzele nekaj kraljestvenih dvoran (prostorov za čaščenje), ki so v lasti Jehovovih prič. Zasežene zgradbe ležijo na vzhodnem delu države, v doneški in luganski regiji, kjer že več mesecev trajajo nasilni nemiri. Moški iz oboroženih skupin so Jehovove priče napadli zato, ker imajo do njih predsodke in ker ne spoštujejo njihove pravice do verske svobode in zbiranja.

Jehovove priče v Ukrajini že več kot 20 let uživajo svobodo bogočastja. Vasyl Kobel, eden od Jehovovih prič, ki dela na podružničnem uradu v Lvovu, je rekel: »V svojih prostorih za čaščenje se redno zbiramo zaradi branja Biblije in molitve. Od nekdaj si prizadevamo, da bi pozitivno vplivali na okolico, v kateri živimo. Vendar v zadnjih mesecih na življenje Ukrajincev močno vplivajo nemiri na vzhodu države. Jehovove priče nismo nobena izjema. Tudi mi smo žrtve nasilja.«

Vasyl Kobel je govoril v imenu 150.000 Jehovovih prič, ki živijo v Ukrajini. V zadnjih mesecih je na tisoče Prič pobegnilo z vojnega področja. Vendar približno 17.500 Prič še vedno živi v doneški in luganski regiji. Kljub nasilju si vsak dan prizadevajo živeti po ustaljenem urniku. Zaradi zaplembe njihovih kraljestvenih dvoran sedaj na tisoče Prič nima več prostora, v katerem bi se zbirali k čaščenju. Zato so prisiljeni, da se sestajajo v prenatrpanih zasebnih domovih. Nekateri drugi Priče pa morajo sedaj potovati tudi po dve uri v eno smer, da bi se udeležili verskega shoda.

Zaplemba kraljestvenih dvoran ni zgolj naključje, ampak je plod diskriminatornih napadov, uperjenih proti Jehovovim pričam in njihovemu verovanju. Poveljnik ene od nasilnih skupin je jasno povedal, da je njegova namera »znebiti se Jehovovih prič«, saj je po njegovem mnenju pravoslavna religija edina dovoljena religija v regiji. Neki drug poveljnik pa je rekel: »To je konec za Jehovove priče.« Kljub tem grožnjam so Jehovove priče po vsej Ukrajini še naprej dejavni.

Čeprav nihče od Prič ob teh zasegih dvoran ni bil poškodovan, pa sta ogroženi njihova varnost in svoboda do druženja s soverniki. V enem primeru so oboroženi moški med verskim srečanjem vdrli v kraljestveno dvorano v Gorlivki v doneški regiji ter ustrahovali navzoče, tudi starejše med njimi in otroke. V drugem primeru pa so Priče prišli do kraljestvene dvorane in zgroženi ugotovili, da so ključavnice zamenjane, dvorana pa je spremenjena v vojaško bazo.

Vasyl Kobel je rekel: »Podružnični urad v Lvovu je kontaktiral različne vladne ministre in druge uradnike ter jih seznanil z nezakonitimi zaplembami premoženja. S tem je vlado tudi obvestil, da Priče niso odgovorni za to, kar se dogaja v teh zgradbah in za dejanja, ki so posledica te nezakonite uporabe naših prostorov.« Nadalje je podružnični urad odgovornim moškim v krščanskih občinah Jehovovih prič v doneški in luganski regiji naročil, naj naredijo vse, kar lahko, da bi poskrbeli za varnost vsakega Pričevalca. Te moške je tudi spomnil, da so življenja pomembnejša od zgradb in da se ne sme storiti ničesar, s čimer bi se ogrozila osebna varnost katerega koli Pričevalca.

Stvar samo še poslabša dejstvo, da za Priče trenutno ni na voljo nobenega pravnega sredstva, s katerim bi lahko dosegli vrnitev zaseženih kraljestvenih dvoran. Vendar pa so odločeni, da bodo še naprej sodelovali v svojih verskih dejavnostih kljub vsem težavam, ki jih imajo zaradi zaplembe svojih kraljestvenih dvoran. Veselijo se časa, ko jih bodo dobili nazaj in se bodo ponovno lahko varno zbirali s svojimi soverniki v prijetnih dvoranah.