Naši bratje in sestre v Venezueli še naprej doživljajo mnoge preizkušnje, kot so na primer gospodarska in državljanska kriza ter pandemija covida-19. Kljub temu so našli različne načine, da so obhajali slovesnost v spomin na Kristusovo smrt in nanjo povabili tudi druge.

Dva tedna pred slovesnostjo so izbruhnili oboroženi spopadi v mestu La Victoria v zvezni državi Apure, ki meji s Kolumbijo. Vsi oznanjevalci iz krajevne občine so morali pobegniti v Kolumbijo. Bratje in sestre iz občine Arauquita v Kolumbiji so pomagali sovernikom iz Venezuele, da so se lahko povezali na spominsko slovesnost po internetu.

Neka občina v zvezni državi Falcon se nahaja na področju, kjer je telefonska in internetna povezava težje dostopna. Tako je občina 70 oznanjevalcev poslušala govor za spominsko slovesnost po voki-tokiju.

Neka sestra pravi: »Čeprav se nismo mogli videti in objeti, smo lahko naše brate in sestre slišali. Občutili smo, kot da smo skupaj.«

Pred spominsko slovesnostjo so se občine še posebej trudile, da bi na program povabile čim več ljudi z oddaljenih področij. Govor za spominsko slovesnost se je predvajal na različne načine. Poslanih je bilo več kot 3000 vabil. Trud ni bil zaman. V obalnem mestu Araya je na primer več kot sto ljudi poslušalo govor za spominsko slovesnost po telefonu.

Podružnica v Venezueli je prav tako organizirala prenos spominske slovesnosti po 82 radijskih postajah in 9 televizijskih kanalih. Na ta način je spominsko slovesnost poslušalo najmanj 8000 ljudi. Program je bil predvajan v več domorodnih jezikih, kot so guahibo, pemon, piaroa, pume, warao, wayuunaiki in yekuana.

V mestu Guasipati v zvezni državi Bolivar je bilo načrtovano, da bodo govor za spominsko slovesnost predvajali po krajevni radijski postaji ob 18.30. Na žalost je na tem območju večkrat prišlo do izpada elektrike, zato nekateri niso mogli slišati govora v celoti. Vendar se je zaradi tehničnih težav na radijski postaji govor v tisti noči več kot desetkrat ponovil. Zato so lahko poslušalci celoten govor za spominsko slovesnost poslušali ob različnih časih. Prisotnih je bilo več kot 600 ljudi. Neki brat je rekel: »Jehova ni želel, da tega posebnega govora kdo ne bi slišal!«

Čeprav naše sovernike »žalostijo razne preizkušnje«, jim »je v veliko veselje«, ko vidijo, da Jehova blagoslavlja njihov trud, da bi obhajali spominsko slovesnost in nanjo povabili še druge. (1. Petrovo 1:6, 7)