Govorjenje v drugih jezikih se nanaša na čudežno sposobnost nekaterih zgodnjih kristjanov, ki so nek jezik znali govoriti, ne da bi se jim ga bilo treba prej naučiti. (Apostolska dela 10:46) Te kristjane so zlahka razumeli vsi, ki so ta jezik poznali. (Apostolska dela 2:4–8) Govorjenje v drugih jezikih je bil eden od darov svetega duha, ki jih je Bog dal nekaterim kristjanom v prvem stoletju. (Hebrejcem 2:4; 1. Korinčanom 12:4, 30)

•  Kje in kdaj se je začelo govoriti v drugih jezikih?

•  Kakšen je bil namen govorjenja v drugih jezikih?

•  Ali naj bi govorjenje v drugih jezikih trajalo v nedogled?

•  Kdaj se je govorjenje v drugih jezikih končalo?

•  Kako je z govorjenjem v drugih jezikih danes?

•  Po čem so prepoznavni pravi kristjani?

 Ta čudež se je prvič zgodil v Jeruzalemu leta 33 n. št., v dopoldanskih urah judovskega praznika binkošti. Takrat se je sestalo okoli 120 Jezusovih učencev in »vsi so se napolnili s svetim duhom ter začeli govoriti v različnih jezikih«. (Apostolska dela 1:15; 2:1–4) Zbrala se je velika množica ljudi »iz vseh narodov, kolikor jih je pod nebom,« in »vsak [je] slišal učence govoriti v svojem jeziku«. (Apostolska dela 2:5, 6)

1.   To je bil znak, da Bog podpira kristjane. Bog je v preteklosti s čudežnimi znamenji dokazal, da podpira zveste posameznike, kot je bil Mojzes. (2. Mojzesova 4:1–9, 29–31; 4. Mojzesova 17:10) Govorjenje v drugih jezikih je imelo podoben namen – dokazovalo je, da Bog podpira novoustanovljeno krščansko občino. Apostol Pavel je napisal: »Govorjenje v drugih jezikih ni za znamenje verujočim, temveč neverujočim.« (1. Korinčanom 14:22)

2.   To je pomagalo kristjanom, da so temeljito pričevali. Tisti, ki so na binkoštni dan slišali Jezusove sledilce, so rekli: »Vsi jih slišimo, kako v naših jezikih govorijo o Božjih veličastnih delih.« (Apostolska dela 2:11) Torej je bil še en ključni namen tega čudeža ta, da so kristjani lahko temeljito pričevali in pridobivali »učence med ljudmi iz vseh narodov«, tako kot jim je naročil Jezus. (Apostolska dela 10:42; Matej 28:19) Tisti, ki so videli ta čudež in poslušali pričevanje – bilo jih je približno 3000 – so tistega dne postali učenci. (Apostolska dela 2:41)

 Ne. Darovi svetega duha, tudi govorjenje v drugih jezikih, so bili le začasni. V Svetem pismu je bilo napovedano: »Če pa so darovi prerokovanja, bodo prešli, če so darovi govorjenja v drugih jezikih, bodo prenehali.« (1. Korinčanom 13:8)

 Darovi svetega duha so bili na druge kristjane običajno preneseni v navzočnosti apostolov, ponavadi tako, da so apostoli na sovernike položili roke. (Apostolska dela 8:18; 10:44–46) Tisti, ki so od apostolov prejeli darove duha, jih očitno niso prenesli na druge. (Apostolska dela 8:5–7, 14–17) Naj ponazorimo: Vladni uradnik lahko komu izda vozniško dovoljenje, vendar oseba, ki prejme dovoljenje, ni zakonito pooblaščena, da ga izda komu drugemu. Govorjenje v drugih jezikih se je očitno končalo s smrtjo apostolov in tistih, ki so od njih osebno prejeli ta dar.

 Kot kaže, se je čudežni dar govorjenja v drugih jezikih končal nekje ob koncu prvega stoletja n. št. Danes ne more nihče upravičeno trditi, da z Božjo močjo govori v drugih jezikih. a

 Jezus je rekel, da bo razpoznavni znak njegovih učencev požrtvovalna ljubezen. (Janez 13:34, 35) Apostol Pavel je prav tako učil, da bodo pravi kristjani vedno znani po ljubezni. (1. Korinčanom 13:1, 8) Pokazal je, da kristjani s pomočjo Božjega duha lahko razvijajo lastnosti, ki so skupaj omenjene kot »sad duha«, prva od teh lastnosti pa je ljubezen. (Galačanom 5:22, 23)