Praznovanje velike noči ne temelji na Svetem pismu. Če pobrskate po zgodovini tega praznika, boste ugotovili, da gre v resnici za tradicijo, ki temelji na starodavnih obredih plodnosti. Razmislite o naslednjem.

1.   Ime: V nekaterih germanskih jezikih je nekrščanski izvor velike noči razviden že iz samega imena za ta praznik (angleško: Easter, nemško: Ostern). Encyclopædia Britannica pravi: »Izvor angleškega imena Easter ni jasen; anglosaški duhovnik Beda Častitljivi iz 8. stoletja ga je izpeljeval iz imena anglosaške boginje pomladi Eostre.« Drugi to ime povezujejo z Astarto, feničansko boginjo plodnosti, ki je imela babilonsko dvojnico Ištar.

2.   Zajci, kunci: Te živali kot simbol plodnosti »izvirajo iz starodavnega obredja in simbolike evropskih in bližnjevzhodnih poganskih praznikov pomladi«. (Encyclopædia Britannica)

3.   Pirhi: Glede na knjigo Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu »večina iger s pirhi temelji na nekdanjih obredih in kultih, ki so prinašali plodnost«. V isti knjigi piše: »Ta jajca so imela simbolično vlogo prinašalcev sreče.« Dodaja tudi, da so jih »uporabljali kot magično varovalno sredstvo in sredstvo za krepitev moči«.

4.   Nova oblačila za veliko noč: »Veljalo je za neolikano in prinašalo je nesrečo, če si skandinavsko boginjo pomladi oziroma Eastro pozdravil v obleki, ki ni bila nova.« (The Giant Book of Superstitions)

 Knjiga The American Book of Days dobro opiše izvor velike noči: »Nobenega dvoma ni, da je Cerkev v svojem zgodnjem obdobju prevzela stare poganske običaje in jim pripisala krščanski pomen.«

 Sveto pismo svari pred tem, da bi se pri čaščenju Boga držali tradicij ali običajev, ki mu ne ugajajo. (Marko 7:6–8) V 2. Korinčanom 6:17 piše: »‚Ločite [se],‘ pravi Jehova, ‚in nečistega se več ne dotikajte.‘« Velika noč je poganski praznik, ki se ga ogibajo vsi tisti, ki želijo ugajati Bogu.